Ta je zaradi zapletov po operaciji v ljubljanskem kliničnem centru v začetku devetdesetih let postal hud trajni invalid, Dolenca (in ne ljubljanski klinični center) pa je tožil zato, ker naj bi se z njim neposredno dogovarjal za operacijo, tudi denar za operacijo pa naj bi prek izraelskega rabina posredoval neposredno Dolencu v ZDA. Ker se Dolenc sojenja v Izraelu ni želel udeležiti, se je sodni postopek vlekel vrsto let, nazadnje pa so izraelski sodniki sklenili, da Mesiki povsem verjamejo in Dolencu naložili plačilo visoke odškodnine. Pred leti so izraelsko sodbo pravnomočno priznali tudi pri nas, Dolenc pa se trenutno trudi, da bi ga uslišali vsaj slovenski ustavni sodniki in ga razbremenili plačila šestih milijonov evrov (skupaj z obrestmi).
Iz odškodninskega še v kazenski postopek
Ker je Dolenc s pomočjo odvetnika del svojega premoženja poskušal zaščititi z vpisom zemljiškega dolga, se je znašel še v kazenskem postopku. V svojem včerajšnjem zagovoru je pojasnil, da se je k zemljiškemu dolgu zatekel zgolj zato, ker v njem tedaj še ni zamrlo upanje o nevrološkem inštitutu, ki ga je nameraval odpreti v ljubljanskem tehnološkem parku. Vidmar mu je svetoval, da uredita vpis zemljiškega dolga ter nato z zemljiškim pismom poskusita dobiti okoli milijon evrov kredita. Da bo izraelska sodba kdaj postala izvršljiva v Sloveniji, tedaj ni niti pomislil, saj so ga vsi prepričevali, da je to nemogoče – čeprav so jo slovenski sodniki na prvi stopnji tedaj že potrdili.
Na vprašanje tožilke Petre Vugrinec, zakaj je približno milijon evrov vredni stanovanji zavaroval z dolgom štirih milijonov evrov, kolikor je tedaj znašala glavnica odškodnine, je Dolenc odgovoril, da bi imel tako več možnosti za prepričevanje bank. Toda na nadaljnje poizvedovanje tožilke, ali se je po vpisu zemljiškega dolga vsaj poskušal s katero koli banko dogovoriti za kredit, je Dolenec odgovoril, da ne.
Ker obeh zemljiških pisem ni pravočasno dvignil, ju je na podlagi odredbe sodišča aprila 2013 zasegel sodni izvršitelj. Dolenc je izvršitelja nato v mesecu juniju obiskal in ga poskušal prepričati, naj mu zemljiški pismi vrne, vendar neuspešno. Še isti dan je do izvršitelja prišel tudi dopis iz Vidmarjeve odvetniške pisarne, da je Dolenc terjatve iz zemljiškega dolga odstopil tedanji postojnski podžupanji in direktorici Dolenčevega neaktivnega inštituta za nevrokirurgijo Margareti Srebotnjak Borsellino. Dolenc je včeraj priznal, da ni prijateljici dolgoval ničesar, in pojasnil vzroke za manever iz obupa: »Takrat so se dogajale določene stvari, na dom so prišli tudi policisti in zato sem se bal, kaj bo z zemljiškima pismoma. Mislil sem, da ju bo ona lahko vzela, saj bi bili pri njej na varnem.«
Odvetnika ne vidita znakov kaznivega dejanja
Tudi soobtoženi odvetnik Vidmar je v svojem zagovoru zatrdil, da sta z Dolencem zemljiški dolg vpisala v dobri veri, zagovornika obeh obtožencev, odvetnika Emil Zakonjšek in Mitja Jelenič Novak, pa sta sodišču predlagala, naj oceni pravno primernost očitkov v obtožnici, saj po njunem mnenju sploh niso izpolnjeni znaki očitanega kaznivega dejanja goljufije. Jelenič Novak je tako ocenil, da obtožba temelji na napačnih pravnih predpostavkah in na napačnem razumevanju instituta zemljiškega dolga, ki je bil zaradi zlorab iz zakonodaje že črtan.
»Tudi če bi trditve v obtožnici držale, pa ne držijo, ne bi mogli govoriti o goljufiji, temveč kvečjemu o kakšnem drugem kaznivem dejanju,« pa je predsednici tričlanskega sodnega senata Vladislavi Lunder dejal Zakonjšek.
