Rezultati razpisa še niso uradni, zato trenutno ni mogoče preveriti, kdo je bil uspešen in od kod prihaja. Ne vemo denimo, kako uspešni so bili prijavitelji iz Novega mesta, Nove Gorice, Kopra. Ali kako statistično uspešni so bili prijavitelji iz Ljubljane. Bi argument centralizacije še držal, če bi se izkazalo, da so bili denimo Prekmurci 60-odstotno uspešni? In kaj bi se z argumentom pogoltne Ljubljane zgodilo, če bi se ob rezultatih razpisa izkazalo, da je bila Ljubljana prav tako uspešna le 20-odstotno? Edini »nauk« projektnega razpisa letos in v obče je, da je denarja več kot očitno premalo za vse, ki bi ga želeli in večinoma tudi zaslužili – ne glede na to, od kod prihajajo.

Domneva centralizacije ne na področju kulture ne kje drugje ne drži vode. Prav zaradi visoke stopnje institucionalne decentralizacije zmanjkuje denarja za živo umetnost, tudi v primeru zadevnega razpisa. V minulih 25 letih so se namreč na kulturni proračun trdno pripele številne institucije prav na temelju kritike centralizacije. In niso le v Ljubljani – poln jih je tudi Maribor. Ti z zakoni nepredušno zaščiteni javni zavodi po vsej državi pogoltnejo pretežni del kulturnega proračuna, medtem ko je nevladni sektor vsako leto prepuščen ruvanju za drobtinice – in neplodnemu reduciranju problema na favoriziranje prestolnice. Ljubljana ni »nasprotnik«. Ljubljana je samo naslov, kamor je treba nasloviti zahtevo ne po decentralizaciji, pač pa po sistemskih spremembah – uravnoteženju moči med vladno in nevladno kulturo.

Odlična priložnost za utemeljen protest je aktualni osnutek zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi. Ustvarjalci, ki jim je do konstruktivne razprave, bi državo pozvali, da med »nujnimi programi«, za katere bodo zagotovljena dodatna sredstva, končno prepozna živo umetnost namesto zidov in ljubiteljske kulture.