Odveč je poudarjati, da Slovenije na svetovnih prvenstvih skupine A ne marajo zaradi majhnosti in neatraktivnosti, kar je bilo v Ostravi že večkrat slišati. Tovrstno razmišljanje zgolj jemlje energijo, ki jo je bolj smiselno usmeriti v športni boj. Reprezentanca mora za boleč torkov poraz krivdo najprej poiskati v lastnih vrstah tako na igrišču kot na klopi. Proti Slovaški je imela več kot dovolj časa in zrelih priložnosti za povišanje vodstva, s čimer bi tekmecu pobegnila na varnejšo razliko in si zagotovila več možnosti za odmevno zmago. Obenem ni dvoma, da Slovenija tekme na tako visoki ravni proti tako močnemu nasprotniku enostavno ne more dobiti zgolj z enim doseženim golom. Valiti jezo na sodnike, ki se na tej tekmi niso zmotili ne prvič ne zadnjič, je vsaj neposrečeno in ne bo pomagalo v nadaljevanju, ko Slovenijo čaka zahteven boj za obstanek.
Za širšo sliko je treba izpostaviti, da se je tekma začela lomiti že ob prekršku Roberta Saboliča, ki so ga sodniki pravilno ocenili. Ravno tedaj so Slovaki dobili krila in novo upanje, pritisk s tribun pa je bil celo bolj bučen kot na tekmah slovaške reprezentance v Bratislavi. Morda je bila napačna tudi zamisel selektorja, ki je skorajda vso tekmo igral s skrajšano klopjo brez hokejistov iz četrtega napada. Po prespani noči Kopitar še vedno vztraja, da taktična odločitev ni bila napačna, a v športu ni nič nenavadnega, da so napake in prekrški ravno posledica utrujenosti.