Beneški bienale se je v svoji 120-letni zgodovini odločno razvijal in širil, tematsko in prostorsko: po prvi likovni razstavi leta 1895 so v tridesetih letih 20. stoletja nastali še filmski, glasbeni in gledališki festival, leta 1980 arhitekturni in leta 1999 še plesni. S tem so Benetke jasno začrtale svojo kulturno podobo, ki je postala tudi glavni adut turizma.

Živahna zgodovina bienala

Likovna razstava je bila v Benetkah dolgo brez konkurence in je veliko pred filmskim festivalom dosegla svetovno slavo – oskarje so začeli podeljevati že leta 1929, po vojni je Benetke filmsko povozil Cannes in v novejšem času tudi vse močnejši Berlin. V tej dolgi zgodovini pa je imela likovna razstava svoja zlata in manj zlata obdobja. Če se je v prvih zdelo, da je sodobna umetnost, ki ima kaj povedati, dobila svoj dostojen prostor, je v drugih prevladal vtis, da je umetnost izpodrinil umetnostni biznis, umetnike pa nacionalni ljubljenci. Slednje je povzročilo tudi veliki pok: bienale je iz Giardinov, prekrasne mešanice krajinske in stavbne arhitekture z nacionalnimi paviljoni (in nacionalističnimi hierarhijami), pljusknil čez zidove po številnih mestnih razstaviščih in se končno razširil na Arsenale, ladjedelniški kvart iz 14. stoletja, ki so ga začeli revitalizirati leta 1999 in je leta 2008 ponudil že 6000 kvadratnih metrov razstavnega prostora. Prav tam so zbrali umetnike držav, ki nacionalnih paviljonov v Giardinih niso imele, pa tudi tiste, ki niso ustrezali nacionalnoreprezentativnemu ključu.

Sprva je ta novi prostor predstavljal nekakšno protestniško off produkcijo, tisto, ki ni mogla ali hotela v ekskluzivistične Giardine, postopoma pa se je pokazalo, da tudi ta pozicija sama po sebi ne zagotavlja nujno kvalitete in da je konkurenca povratno pozitivno vplivala na Giardine, zato je treba – uboge noge, uboga glava! – če hočemo najti smetano, obromati oboje. In še milijon manjših razstavišč po mestu.

Brez pesimizma, prosim!

Prvi temnopolti kurator v zgodovini beneškega likovnega bienala (tudi to izbiro je mogoče brati kot politično izjavo), Američan nigerijskega rodu Okwui Enwezor, je svoj koncept letošnje razstave pojasnil kot široko platformo, oder, na katerem bodo ne le slikarji, ampak tudi glasbeniki, pisatelji, filozofi in plesalci, med njimi predstavniki doslej nezastopanih držav, skušali predstaviti svoje videnje sedanjega turbulentnega časa, a ne v smislu kakšnega pesimistično kritičnega ugotavljanja stanja stvari, ampak v smeri iskanja »vseh prihodnosti sveta«, kot se glasi letošnji naslov prireditve. Seveda gre v prvi vrsti za stanje v umetnosti kot zrcalu in hkrati gradniku teh prihodnosti: »Kakšna materialna, simbolna in estetska, politična ali družbena dejanja bodo spodbudila nastanek razstave, ki zanika ujetost znotraj meja konvencionalnih oblik predstavitve sodobne umetnosti?«

Enwezor tako odpira tako vprašanje vsebine (torej angažiranosti umetnosti) kot forme, skozi katero nas sodobna umetnost nagovarja. Ravno ta naravnanost je seveda pogojevala izbiro projektov, pa tudi letošnjega posebnega gosta, znanega francoskega umetnika Christiana Boltanskega (ki je v svoji znani maniri že ponergal, da je bienale karneval, a vseeno sprejel povabilo): poudarek je na performativni komponenti in na instalacijah, na »odru«. In s tem izzivom se bo letos samo v glavnem delu programa spopadlo 136 umetnikov.