Tako nekako se odvije vsak moj pogovor z neznanimi ljudmi. In še preden me kdo obtoži konstantnega buljenja v telefon, naj ga takoj ustavim. Moja »asocialnost« oziroma nezmožnost preprostega klepeta ob kavi ni posledica visenja na internetu. Ne, to je le del moje osebnosti, ki vpliva na moje počutje in obnašanje v večji in/ali nepoznani družbi. Ta lastnost, ki jo imenujemo tudi introvertiranost, druži okoli 30 odstotkov ljudi, zaradi česar smo v primerjavi z ekstrovertiranci (našim nasprotjem) v manjšini in zato veljamo za čudne oziroma tiste, ki na zabavah samo sedijo v kotu. Ekstrovertiranost je v družbi veliko bolj priljubljena in zato se od nas pričakuje, da bomo živahni in komunikativni. Vsak seveda ni samo eno ali drugo in izrazitih intro- in ekstrovertirancev je malo – med različnimi ljudmi se obnašamo drugače, nekaterim zaupamo bolj, nekaterim manj. Strokovnjaki opozarjajo, da naj bi uporaba interneta nadomestila socialne stike in prinesla »odrešitev« pred realnim svetom, ob tem virtualni svet zmanjšuje občutek družbenega nelagodja. Zato verjetno ni tako presenetljivo, da je moj telefon večino pogovora v moji roki, čeprav nanj redko pogledam. Čeprav se s prsti oklepam te elektronske zadevice, se zdi, da so vse njene morebitne čarobne lastnosti prešibke, saj se ob odhodu iz kavarne znajdem na repu naše družbe.

Ko torej capljam za drugimi, se sprašujem, kako je mogoče, da sem se (spet) znašla v tem položaju. A nisem dovolj zabavna, pomembna, zanimiva, pametna? V glavi si vrtim vse besede, ki sem jih do tedaj izrekla, iščoč ključno napako, ki je povzročila nastalo situacijo. Ko napake ne najdem, ugotovim, da močno zavidam prijateljem, ki dva koraka pred mano živahno klepetajo. Kljub družbi se počutim osamljeno in odločim se, da je bolje, če se osredotočim na kaj drugega (kot je na primer fotografiranje Zagreba). Morda bi nekateri to videli kot met puške v koruzo, sama to vidim bolj kot poznavanje svojih meja. In moje so bile v tistem trenutku dosežene. Introvertirancem se namreč v družbi »praznijo baterije«, ki jih nato napolnijo tako, da si vzamejo čas zase, v samoti.

Med polnjenjem svoje socialne baterije in praznjenjem tiste na fotoaparatu pomislim, da sem morda socialno izključena, izolirana. O psihološkem občutku izoliranosti govorimo, kadar je mreža socialnih odnosov manj zadostna, kot si želi posameznik, a to zame ne drži. Kljub občasnim željam po spoznavanju novih ljudi, širjenju svoje socialne mreže se večino časa družim, zabavam, pogovarjam v družbi ljudi, ki so mi blizu, skratka imam svoj socialni krog, v katerem mi je prijetno.

Pomembno je torej, da razumemo, da introvertiranost ni slaba lastnost in da nas ne definira. Če bi namreč vprašali moje prijatelje, kakšna sem, sem prepričana, da bi se ob oznakah »mirna in tiha« le zasmejali in zmajali z glavo. Začetna zadržanost se torej lahko razvije v nekaj veliko bolj gostobesednega, potrebuje le čas in prijetno vzdušje.

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.