Ujeti smo v snežnem metežu. Še malo potrpite s tole mojo metaforo in si predstavljajte, da snežinke predstavljajo mnenja drugih – staršev, vrstnikov – in njihova pričakovanja. Problem je, da se vsepovsod okoli nas nekaj dogaja in lahko vidimo obrise, a nam pogled močno meglijo vse te nadležne, celo nevarne snežinke. Seveda je na svetu za delovanje in pozitiven razvoj družbe potrebnih več mnenj, navsezadnje le nekaj snežink ne bi pomenilo ravno razveseljujoče zime. A dostikrat se zgodi, da nas vse te snežinke preplavijo in preveč različnih prepričanj vodi v konflikte brez smiselnih izidov. In prav tu nekje vmes, sredi meteža obilice mnenj in pričakovanj, smo ujeti mi, mladi. Ujeti med popolnim nezanimanjem za trenutno, predvsem politično, dogajanje in željo po informacijah, na poti do katerih pa stoji kopica snežink.

In če se nam ta kup snežink postavi na pot do informacij, se vse preveč mladim (pa ne le izključno mladim!) zdi popolnoma nesmiselno, da bi vlagali trud in poprijeli za metaforično lopato ter si odkidali pot do lastnega mnenja. Zakaj je tako? Ker je morda preprosto lažje, preprostejše in manj naporno. Zakaj bi se ukvarjal s to ali ono rečjo, ki jo je izrekel ta ali oni politik, če pa lahko vse to prezreš tako preprosto, kot je preprosto ne prestaviti televizijskega programa na večerna poročila.

Če pa se že potrudimo in pritisnemo tipko na daljincu in si prižgemo večerna poročila, se pojavijo spet novi problemi. Nenadoma smo postavljeni pred nalogo, da si sami ustvarimo lastno mnenje, ki ga je do zdaj v veliki meri krojila naša družina. Naj se za trenutek posvetim temu vprašanju: ali nam lastno mnenje krojijo naša družina in vrstniki? Sam bi rekel, da ja – pri tem pa izhajam iz lastnih izkušenj. Kot otrok sediš pri mizi in poslušaš starejše in modrejše od sebe, kako se ob kavi vneto pogovarjajo o »dolgočasni politiki«. To je, dokler tudi sam ne začneš piti kave in naenkrat dorasteš v svoje mesto v tem pogovoru in nenadoma ugotoviš, da se tvoje mnenje pravzaprav izredno malo razlikuje od mnenja tvoje družine. Če pa si že oblikujemo drugačno mnenje, ga vse prepogosto raje zadržimo zase. Spet se pojavi vprašanje: »Zakaj?« Morda nas je strah, in zdaj govorim o izražanju svojega mnenja nasploh, da bi s tem užalili oziroma ne spoštovali politična prepričanja svojih staršev, podobno velja tudi za vrstnike. Zdi pa se tudi, da si pogosto svojega mnenja ne želimo izraziti preprosto le zato, ker se razlikuje od večine in bi s tem preveč izstopali. To se mi zdi še posebej ironično v današnjem času, ko si vsi želijo biti nekaj unikatnega in posebnega ter izstopati iz množice…

Potem pridemo do še ene možnosti, in sicer, da si mladi le upamo izoblikovati in tudi izraziti svoje mnenje in s tem celo nekaj dosežemo. Pri tem pa se seveda spet pojavi problem – nihče ne zaupa mladim, saj naj ne bi imeli dovolj izkušenj itd. Kako zelo radi poudarjajo, da na mladih svet stoji, a vse bolj se mi zdi, da nam ga kljub temu ne želijo predati. Pravijo, da so mladi preveč neizkušeni, morda celo, da so njihove ideje brez trdne osnove. Samo en tak primer je recimo stranka ZL (Združena levica), katere voditelj je pravzaprav še zelo mlad in seveda so se ob pojavu te stranke pojavili tudi že prej omenjeni problemi.

Zdi se torej, da tudi če se mladi poskušamo prebiti iz snežnega meteža, se otresemo tujih pričakovanj ter jasno izrazimo svoje mnenje, še vedno ne dosežemo veliko sprememb (vsaj za zdaj ne, ampak glejmo pozitivno na prihodnost…). In prav tu se mi zdi, da leži problem, ki nas drži vklenjene v metež – prepričanje ali pa morda strah, da s svojim mnenjem tako in tako ne bi prav ničesar dosegli in ničesar spremenili. In tega – te predpostavke – se moramo znebiti, saj bomo le tako lahko dorasli pomembni vlogi v sodobni družbi in jo tudi sami začeli oblikovati.

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.