Zadnjič je bila tema žgoča. Sodnik! Da, tisti osovraženi človek, ki zapiska, odloči in je potem joj, prejoj! Otroci pravico jemljejo včasih neposredno naivno in sodniška krivica jih še bolj prizadene. A kot pri odraslih in ne samo pri športu je pravica tudi za malčke na dvorišču že postala čudna reč. Rdečico na obrazkih in temne poglede je tokrat povzročil sodnik pri hokeju, pri čemer se je krivica zgodila tistim, za katere bijejo otroška srca: »Nobenemu sodniku ne verjamem, ker so vsi proti nam. Zato pa izgubljamo, pa čeprav bi morali zmagati! In sodnikom se nič ne zgodi, nam pa krivica škodi vedno in povsod!« je dejal Janez, ki kar ne more pozabiti, da ga je mama po krivici (tako je sveto prepričan) posadila za nekaj časa v »hausarest« in ni mogel na dvorišču urejati zadev med otročaji. »Jaz pa bi rad videl, da sodniki meni končno eno tekmo odpiskajo! Zdaj me vsi na mojih tekmah samo strašijo, ker še nimamo sodnikov in se kar sami zmenimo, kako je prav. Pa naj pride tisti sodnik, da vidim, ali ga je kaj v hlačah, meni piskati izključitev!« pravi Zoran, ki je vedno za šport. Rad ga razume malo po svoje in po tekmah z njim mnogi tožijo, da je zmagal na sumljiv način, a komaj čaka na sodnike. »Mami mi je rekla, da je samo en sodnik tam gori nad nami. On pa je pravičen. In sem mamici rekla, zakaj ne pride dol med nas, da nam razsodi, če se kregamo. In bi potem res vedeli, zakaj je Janez moral biti zaprt in nas je nekaj časa gledal skozi okno,« je rekla Ljudmila, ki ji sicer raste popularnost med otročaji. »Jaz verjamem sodnikom. Vsem in vedno. Če ni tožnika, ni sodnika, je pregovor. In zato je sodnik, da odloči. Kaj moremo, enkrat nam je prav, enkrat ne. Ko bom velik, bom zagotovo sodnik,« je bil izjemoma odločen Miroslav. Potisnil si je očala na nos, potrepljal prečko na lasišču in bil sam sebi všeč: fantič je za svoja leta kar malo preresen. »Ali ni bilo včasih bolje? Se je vsaj vedelo, kako bo sodnik razsodil! Ker se je vedelo, kdo je glavni na igrišču, se je tistim sodilo tako, drugim pa drugače. Bil je red, zdaj pa je zmeda. En sodnik dosodi tako, drugi drugače, tretji po svoje, glavni sodnik pa vse skupaj še bolj zmeša. Dedek mi je rekel, da se je včasih vse vedelo vnaprej…« je modroval Dejan, ki je krepak fantič in tudi silno rad govori. Alenka je bila tiho, ker je nedolgo nazaj vidno uživala, ko so se igrali med tremi ognji in je bil nekaj časa nezadovoljen s sodniškimi odločitvami Janez, potem pa še Zoran – ona pa nobenega od njiju ne mara prav preveč. Karl je dodal: »Mene so obtožili zaradi tiste kante, ker naj bi jo prevrnil! In sem bil kriv – ampak s kanto nisem imel nič, čisto nič…« se je spomnil ene od svojih dogodivščin.

Še bi jih poslušal, ko je iz kuhinje znan glas sporočil svojo odločitev: »Presodila sem, da bolj potrebujem nove čevlje kot ti žepnino za bife. Do poletja si brez!« Kaj morem, sodnik je glavni in krivica stalna.