Na Veliki trg sem prišel dol s Svetega Jakoba mimo Garibaldijevega trga s prvomajsko povorko italijanskih sindikatov. V povorki je bilo na stotine sindikalnih praporov, zastav poklicnih združenj, rdečih zastav, protirasističnih transparentov in druge ikonografije, ki sodi k praznovanju prvega maja. Hodil sem med transparentom Primorskega dnevnika in Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič. Pinkoti so na nekaj mestih ustavili povorko in peli slovenske in italijanske delavske in protifašistične pesmi. V srednji Evropi se prvega maja splača biti v Trstu, ker združuje veliko tradicijo italijanskega in slovenskega delavskega gibanja, ki si v mestu delita protifašistično držo.
Diskusija se je vrtela okoli klasičnih tem prvega maja. Socialna pravičnost, delavska zakonodaja, razcep med bogatimi in revnimi, splošno občutje ogroženosti lokalnih ekonomij pred velikimi anonimnimi korporacijami, ki začnejo prevzemati lokalne banke in podjetja ter končajo z diktiranjem makroekonomskih trendov držav. V vseh jezikih tržaškega delavstva so dve uri med korakanjem govorili o tem, kaj pomenijo zahteve o vedno novih strukturnih reformah, strožjem upoštevanju fiskalnega pravila, znižanju javne porabe, podaljšanju delovne dobe, discipliniranju upokojencev, odpuščanju delavcev brez omejitev in najemanju delovne sile brez obveznosti. Jezik politike je zamenjala ekonomistična govorica, v kateri sindikalisti govorijo kot bančni analitiki, bankirji pa razlagajo, kje je mesto delavcev v družbi. Samoumevnost, s katero italijanska in slovenska država v jeziku tehnične neizogibnosti reform izvajata liberalno revolucijo, je na vseh straneh vzbujala čudenje in odpor. Še posebej ker tudi v državah, kjer dosežejo mitološke cilje gospodarske rasti, ne verjamejo, da bo naslednja generacija živela bolje od prejšnje. Prav nasprotno. Nihče pa se ni mogel spomniti, kdaj je kje kakšno revolucijo izvedla levica.
Hodil sem z levičarji, vtis pa je bil, da revolucijo izvaja desnica, čeprav je tako kot v Sloveniji vsaj teoretično tudi v Italiji na oblasti levosredinska vlada. Vladna nalepka je neuporabna za razumevanje njenega dela. Programi prestrukturacij nacionalnih ekonomij zahodne Evrope so dobili isti status, kot so ga imele v času varšavskega pakta direktive politbiroja Sovjetske komunistične partije. Ne samo da jih je treba disciplinirano izvajati. Že njihova kritika spodbudi hude obtožbe konservativizma. Kritiki neoliberalnih reform veljajo za nevarne kontrarevolucionarje.
V Trstu se razredni ključ praznovanja še zapletete z narodnim praznikom, ki pade na ta dan. Prvega maja so partizani leta 1945 osvobodili Trst in tam ostali, dokler se niso velike zavezniške sile dogovorile, da pripada Italiji. Prvi maj je dan osvoboditve Trsta ali pa dan okupacije, osvobodili so ga partizani ali Američani in Angleži. To ni vprašanje za zgodovinarje, ampak prvovrstno politično vprašanje.
Na velikem trgu, ki je bil poln ljudi, je vse sovpadlo. Partizanski zbor je med prepevanjem Na juriš pritekel na trg, kjer so zapeli O bella ciao. Na odru sta predstavnika dveh ločenih levih sindikalnih zvez grmela proti neoliberalizmu, vendar ju je bilo komaj slišati, ker so anarhisti prišli na trg s tovornjakom in nabijali tehno glasbo. Na obali je svoje zvoke spuščal lunapark, medtem ko so v vseh treh kavarnah na trgu naprej pili kavo in kozarce belega vina, senegalski ulični prodajalci so prodajali lesene živali in zapestnice, Sicilijanec na pomolu pa ovčji sir. Slišati je bilo slovensko, italijansko in angleško govorico.
Na enega od jamborov je nekdo zavezal veliko jugoslovansko zastavo. Na trgu je bilo morda pet ali šest tisoč ljudi, ki so pogledovali proti njej. Presenetljivo nihče ni reagiral. Le kaj se je zgodilo temu mestu? Do Velikega trga ni prišla niti dvojezičnost, zdaj pa lahko razvijejo jugoslovansko zastavo, nekaj tisoč ljudi pa dela selfije? Zdelo se mi je, da sem edini, ki mu zastava hodi narobe. Pogled nanjo me vedno spomni bolj na vojno v Bosni in na njen konec kot pa na dneve zmage. Ampak v Trstu Slovencem pomeni zmago nad fašizmom in ta zmaga je bila veličastna. Nenavadna je bila toleranca mesta.
»Tako je danes,« me je opozoril prijatelj, ki sem mu rekel, da bi tam morala viseti rdeča zastava, ker je prvi maj. »Že jutri bo tržaška desnica skočila do stropa. Rdeče zastave, delavsko gibanje in boj za pravice bodo pozabljeni. Kregali se bodo samo še okoli zastave, ki tukaj ne predstavlja nikogar.«
In tako je tudi bilo. Ni skočila samo tržaška desnica, vznemirjenje je seglo do Rima. Desničarske stranke so oživile idejo, da bi moral biti praznik osvoboditve Trsta prestavljen na 12. junij, ko so partizani odšli iz mesta, jugoslovanska zastava pa z zakonom prepovedana. Kot bi brali sodbe slovenskega ustavnega sodišča.
Tržaškega kolega sem vprašal, zakaj se ob krizi vseh institucij razvnamejo čustva ob zastavi države, ki ne obstaja več.
»Zato ker nihče nima nobene druge ideje ne na levici ne na desnici,« mi je odgovoril prepričan levičar.
