Prva ruska vojaška parada je dan zmage zaznamovala leta 1995, zasnovana, da se na njej zberejo najvišji voditelji zmagovalk in poraženk druge svetovne vojne ter novonastalih držav v Evropi po koncu hladne vojne, pokopljejo pretekle delitve in se zavežejo prihodnjemu miru. Prva čečenska vojna je petdeseto obletnico zmagovalnega dne spremenila v kamen spotike, povabljeni zahodni voditelji so vojaško parado odmevno bojkotirali, baltska trojica pa je zavrnila tudi sodelovanje na drugih priložnostnih prireditvah zaradi grenkega spomina na takojšnjo povojno sovjetsko nadvlado. S precejšnjo bero republikanskih polen je v Moskvo prišel ameriški predsednik Bill Clinton, ki je dejal, da ne gre za »Jelcinov dogodek«, ampak za »27 milijonov žrtev vojne« in s tem »poklon ruskemu ljudstvu«. Bela hiša se je takrat na kritike, da pušča na cedilu čečensko ljudstvo, odzvala z vprašanjem, ali naj obrne hrbet Rusom, ki si prizadevajo postaviti na noge tržno usmerjeno demokratično državo in pri tem potrebujejo moralno podporo. V ozadju je bilo seveda pragmatično pričakovanje, da se bo Clinton v Washington vrnil s kakšnim konkretnim dosežkom, na primer omehčanim Jelcinovim stališčem do širitve Nata na evropski vzhod ali prekinitvijo ruskega jedrskega sodelovanja z Iranom, a se je lahko pohvalil le z navdušenim sprejemom moskovske mladine, medtem ko so mediji poročali o novem ruskem bombardiranju ciljev v Čečeniji. Za politično najpokončnejšega je v benignem poskusu vsestranske zlorabe ruskega dneva spomina na »veliko domovinsko vojno« obveljal nemški kancler Helmut Kohl. Predstavnik poraženke v drugi svetovni vojni, ki ga je protokol zaradi najdaljšega staža na čelu države posedel desno od Jelcina, mu je bral levite o človekovih pravicah in čečenskem konfliktu, medtem ko so voditelji zavezniških držav – poleg Clintona tudi John Major in Francois Mitterrand – molče pogoltnili razlago, da gre pri slednjem za notranjo rusko zadevo.
Desetletje kasneje, ko sta skoraj pozabljeno še drugo čečensko vojno prekrili tako imenovana protiteroristična, ki jo je tudi Moskva s svojimi računi sprejela z odprtimi rokami, nato pa še iraška z razdeljeno staro in novo Evropo, je okrogla obletnica dneva zmage spet drsela v dan spotike. Vladimir Putin in George Bush, predsednika držav, ki sta bili med drugo svetovno vojno pragmatični zaveznici, nato pa dolga leta ideološki sovražnici, sta s težavo ohranjala konstruktiven odnos, s katerim sta se hvalila ob prvem srečanju na Brdu pri Kranju, praznovanje pa je bilo tokrat obremenjeno tako z zgodovino kot aktualnimi zahodnimi kritikami nedemokratičnega kremeljskega režima. Ameriški predsednik, ki je z obiskoma Latvije in Gruzije miril protiruske jastrebe v lastni stranki ter z razglasitvijo jaltskega sporazuma za »popuščanje tiraniji« in odpiranjem sporazuma Molotov-Ribbentrop dražil protizahodne v Rusiji, je tedaj uspešno zasejal semena širšega evropskega nezaupanja v Rusijo. To se je razraslo še pred lansko rusko aneksijo Krima oziroma referendumsko potrjeno pridružitvijo tega polotoka matični državi, kot povrnitev darila Hruščova Ukrajini opisujejo v Moskvi, kar je uradni razlog za ponovni devetomajski dan spotike.
Da je evropski bojkot ruskega praznovanja 70. obletnice konca druge svetovne vojne orkestriran iz Washingtona, naj bi dokazoval diplomatski faux pas ameriškega veleposlanika v Pragi Andrewa Schapira, ki je na tamkajšnji državni televiziji določal, kam je primerno, da potuje češki predsednik Miloš Zeman. Ta je bil sprva odločen na moskovski paradi počastiti spomin na 150.000 sovjetskih vojakov, ki so »zagotovili, da Čehi danes ne govorijo nemško«, po ameriškem opozorilu in sprva zaloputnjenimi predsedniškimi vrati Shapiru pa si je pod domačim političnim pritiskom premislil. Mimo baltskih držav in Poljske, za katere se je ves čas napovedovalo, da bodo dan zmage letos pospremile kot dan spotike, je splošni evropski bojkot vendarle sprožila nemška kanclerka Merklova z dokaj zgodnjo odločitvijo, da se izogne vojaški paradi in se dan po prazniku v Moskvi le pokloni milijonom sovjetskih žrtev v boju z nacistično Nemčijo.
Seveda bi bilo zanimivo videti, kdo vse bi se znašel v Moskvi, če bi se za podoben korak odločil Barack Obama, predsednik tedaj zavezniške države, ki ga današnji pragmatizem postavlja v konfrontacijo z Rusijo (in Kitajsko). Da so ZDA gospodar nad vojno in mirom v času, ko se večina Evropejcev prve ne boji tako kot izginjajoče generacije, ki so dve krvavi rihti doživele, miru pa ne ceni, ker ga spet prepušča le politikom, ni treba posebej poudarjati. Pomenljivo pa je, da redkeje zasledimo kritično analizo vloge, ki jo ameriške administracije opravljajo od hladne vojne sem na stari celini. Še posebno nobelovec, ki zlahka z droni pobija civiliste, zrcalo pa postavlja drugim. Da v tem zrcalu ob obletnici konca druge svetovne vojne tudi evropski voditelji vidijo samo Putina, pomeni, da jim je iz zavesti zdrsnilo vse, na kar bi jih moral dan zmage opomniti.
