V Nemčiji so bosansko-slovenski gradbeni delavci kljub delu v eni od delovnopravno najbolje urejenih držav spet ostali brez plačila. Eno od slovenskih gradbenih podjetij (podatke hranimo v uredništvu) je na delo v München napotilo osemindvajset delavcev, ki večinoma prihajajo iz Bosne in Hercegovine. Glavni naročnik del sta veliki bavarski gradbeni podjetji Leitner in Straser, posrednik med slovenskim podjetjem in obema bavarskima podjetjema pa je inženirsko podjetje Logicbau, ki ga zastopa Predrag Knežević.
Plače večine delavcev, kot so nam sporočili iz bavarske prestolnice, zamujajo od februarja, nekateri denarja niso dobili že od oktobra. Delavci so prvomajske praznike preživeli brez denarja in so, kot pravijo, za pomoč zaprosili nemški sindikat DGB. Ta jim je v sodelovanju z nevladnimi organizacijami na pomoč priskočil s paketom hrane in jim zagotovil pravno svetovanje. Predvčerajšnjim so dobili tudi okrog petsto evrov, nam je zagotovil direktor njihovega podjetja, ki nas je prosil za anonimnost. Kot razlog za neplačevanje delavcev je navedel poslovne težave: pogodbeni partner Logicbau naj namreč ne bi plačal izstavljenih računov v višini petdeset tisoč evrov, del dolga pa je sicer izplačal, a z zamudo. Direktor je zatrdil še, da je o teh zapletih delavce obvestil in da situacijo razumejo. Domneva, da bo »na koncu verjetno Logicbau plačal ravno toliko, kolikor znaša neto plačilo delavcev, zmanjkalo pa bo za socialne prispevke in za plačilo podjetju«. Predrag Kneževič iz Logicbaua trdi ravno nasprotno: da je vse račune plačal, tisto, ki ne plačuje, pa naj bi bilo slovensko podjetje.
Med Scilo in Karibdo
Delavci so se medtem odločili za vložitev tožb, saj bodo v skladu z nemškim pravom lahko res dobili izplačane neto plače. Zahtevali in prejeli jih bodo lahko neposredno od Logicbaua ali celo od Leitnerja in Straserja.
Kot kaže, so bosanski delavci ujeti med Scilo in Karibdo. »Ne moremo vedeti, koliko in kdaj so naročniki plačali našemu podjetju,« je eden od delavcev, ki ni želel razkriti imena, nakazal, da z vsemi informacijami o poslovanju med podjetji vendarle niso seznanjeni. »Dejstvo pa je, da smo med prazniki ostali brez vsega in smo bili prisiljeni prositi za hrano. Zdaj ko je vsak dobil nakazanih petsto evrov, nam vsaj ne bo več treba prositi za pomoč.« Delavec je potrdil, da so dogovorjeni z nemškim sindikatom, ki jim bo svetoval pri pripravi tožb. Odločili so se tudi za protest, ki ga bodo pred Leitnerjevim gradbiščem v središču bavarske prestolnice pripravili v četrtek. Ta dan bo o dogajanju ves dan – na petih radijskih in televizijskih kanalih – poročala javna RTV-mreža Bayerischer Rundfunk. Vprašanja o položaju delavcev smo naslovili tudi na zastopnika podjetja Leitner, a nam ta do konca redakcije ni odgovoril. To podjetje se je zaradi podobnega spornega poslovanja z drugim slovenskim podjetjem, ki delavcem iz Bosne ni izplačalo plač, v medijih že znašlo marca letos.
»Prispevkov za pokojninsko in socialno blagajno ter za dopust delavci iz Bosne verjetno ne bodo nikoli videli,« opozarja sindikalist iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Marko Tanasić. Pravi, da so situacije, ko slovenska gradbena podjetja v Nemčiji sklenejo posle, vedoč, da delavcev na koncu ne bodo mogli poplačati, pogoste. »Nemška podjetja, ki sklenejo 'ugoden posel' s slovenskim, prav tako že vnaprej vedo, da bodo zaradi nizke cene posla delavci na koncu ostali brez plačanih prispevkov.« Tanasić pravi, da gre za utečen sistem, v katerem se vsi izognejo odgovornosti. Nemška podjetja niso odgovorna za plačevanje razlike med neto in bruto plačo, slovensko podjetje pa lahko na koncu razglasi tudi stečaj. Vsa podjetja, od najvišjega do najnižjega, imajo od ugodnega posla tudi korist, žrtve sistema pa so delavci. »Vedeti je treba še, da so delavci delovno dovoljenje dobili v Sloveniji, pri čemer so na zavodu za zaposlovanje najverjetneje že vnaprej vedeli, da dela ne bodo opravljali v Sloveniji. Ta podjetja namreč v Sloveniji nimajo nobenih poslov.« Tuji delavci sicer v takšnih delovnih razmerah – brez izplačanih plač in ob tem, da si jih podjetja podajajo med seboj – vztrajajo tudi zato, ker po petih letih dela za slovenska podjetja lahko računajo na pridobitev stalnega delovnega dovoljenja in tudi stalnega prebivališča v Sloveniji.
Uradniki jih ne smejo zavrniti
»Če bi podjetja spoštovala zakonodajo obeh držav, Slovenije in Nemčije, bi bilo težav bistveno manj,« pravi Robert Modrijan, vodja informacijske točke za tujce, ki deluje kot projekt v okviru Zavoda RS za zaposlovanje. Zakonodaja, pravi, ni idealna, je pa dovolj dobra, da delavce, napotene na delo v tujino, načelno ščiti. »Res pa je tudi, da uradniki, ki izdajajo delovna dovoljenja, ne smejo prekoračiti svojih pooblastil in presojati, ali je določeno podjetje 'sumljivo' ali ne. Če podjetje normalno posluje in prošnjam priloži vsa potrebna dokazila, mora zavod za zaposlovanje dovoljenja izdati.« Vse drugo, pravi Modrijan, bi pomenilo omejevanje delovanja podjetij. Vedeževanje, ali bo določeno podjetje kršilo zakonodajo in delavce ogoljufalo, ni mogoče. Pred sklenitvijo delovnega razmerja si morajo delavci pridobiti kar največ informacij o bodočem delodajalcu in njegovem poslovanju v preteklosti, kar velja tudi ob zaposlitvah z napotitvijo v tujino, pravi Modrijan. Napotitev v tujino je sicer v pristojnosti zavoda za zdravstveno zavarovanje in ne zavoda za zaposlovanje, opozarja Modrijan. Ob tem pa dodaja, da se je v petih letih od začetka delovanja informacijske točke za tujce izkazalo, da so slabše izobraženi delavci, pretežno iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki povrhu vsega ne obvladajo ne slovenskega ne nemškega jezika, še zlasti ranljiva kategorija na trgu dela.
Ko se delodajalci namenijo, da jih bodo izkoristili oziroma ogoljufali, so ti delavci lahka tarča. Ena glavnih nalog informacijske točke je tako, da delavcem pomaga razumeti dokumente, ki jih morajo urediti ob zaposlitvi, in denimo prevesti pogodbe, ki so jih podpisali. »Včasih se izkaže, da so podpisali pogodbo o zaposlitvi, ki je ne razumejo in ni skladna z delovnopravno zakonodajo. Na žalost se na informacijski točki oglasijo, ko je že prišlo do kršitev.« Projekt, ki ga vodi Modrijan, pa se letos ob koncu septembra izteka. »Vsak mesec svetujemo več kot tri tisoč strankam in izkazalo se je, da je naša pomoč koristna,« opozarja. »V času delovanja informacijske točke smo imeli že več kot 110.000 svetovanj. Želimo si, da bi našli možnost za nadaljevanje projekta, da bi delavcem lahko še naprej zagotavljali nujne informacije, ki imajo tudi preventivno vlogo.«
