Sindikati bodo prihodnji teden, najverjetneje v četrtek, v državni zbor vložili predlog sprememb zakona o minimalni plači. Iz nje bi izvzeli dodatke za nočno in nedeljsko delo ter delo ob praznikih. Po zakonu o referendumu in ljudski iniciativi bo moral nato predsednik državnega zbora razpisati 60-dnevni rok za zbiranje potrebnih 5000 overjenih podpisov državljanov. Tega praga sindikatom seveda ne bo težko doseči.
Predsedniki vseh sedmih sindikalnih central so včeraj večkrat poudarili, da so se za tak korak odločili zato, ker za njihove predloge doslej ni bilo pravega posluha. Poudarili so, da ne gre za zahtevo po zvišanju minimalne plače (ta trenutno znaša 790,73 evra bruto oziroma 604 evre neto), temveč zgolj za popravo krivic. Zdaj namreč delavci, ki dobivajo minimalno plačo, delajo pa ponoči, ob nedeljah in praznikih, v nasprotju z drugimi zaposlenimi za to ne dobijo nobenega dodatnega plačila. Dodatki k plači so namreč kar njen sestavni del.
Malo prejemnikov, panika med delodajalci
Po mnenju sindikatov je njihov predlog razumen, saj predlagajo izvzetje le nekaterih dodatkov. V minimalni plači bi tako še naprej ostali dodatki za posebne delovne razmere, za delovno dobo in za delovno uspešnost. Delavcev, ki bi jih spremembe zajele, je po oceni na podlagi sindikalnih anket med 96.000 zaposlenimi razmeroma malo.
Kljub temu je predlog za spremembo definicije minimalne plače delodajalce že močno razburil. V gospodarski, obrtni in trgovinski zbornici složno opozarjajo, da so stroški dela že zdaj previsoki in da bo dvig minimalne plače povzročil tudi dvig preostalih plač. S tem naj bi ponovno, tako kot že leta 2010, ko smo po oceni Umarja dolgoročno izgubili kar 18.000 delovnih mest, ogrozili številne zaposlitve, poslabšali konkurenčnost poslovanja in celo zavrli gospodarsko rast. Najkrajšo naj bi znova potegnile delovno intenzivne panoge z nizkimi plačami (tekstilna, oblačilna in usnjarska industrija), pa tudi gradbeništvo, prevozništvo, gostinstvo in trgovina. Po mnenju delodajalcev bi bilo treba najprej poiskati rešitve za razbremenitev stroškov dela ter zmanjšati razkorak med bruto plačo in neto izplačilom.
Imamo dostojno minimalno plačo
Čeprav je strah delodajalcev do neke mere upravičen, so primerjave z dvigom minimalne plače v letu 2010 pretirane. Minimalna plača se je namreč takrat, torej sredi krize, zvišala nominalno za kar 23 odstotkov, tokrat pa bi iz nje izvzeli le peščico dodatkov.
Slovenija sicer po višini minimalne plače presega večino članic EU. Pred njo so le Luksemburg, Belgija, Nizozemska, Irska, Francija in Velika Britanija. Bolj skrb vzbujajoče je razmerje med minimalno in povprečno bruto plačo. Minimalna plača pri nas namreč znaša kar 51,4 odstotka povprečne bruto plače, v Evropi pa v povprečju okoli 40 odstotkov. Z rastjo minimalne plače in stagnacijo povprečne plače se je v zadnjih letih močno povečalo tudi število prejemnikov »minimalca«.
Podatki o minimalni plači v Sloveniji že dlje časa vznemirjajo tudi mednarodne organizacije. OECD nas je že večkrat opozorila, da je zakonsko določena minimalna plača v primerjavi s povprečno previsoka. Med najnovejšimi ključnimi priporočili je tokrat niso posebej izpostavili, so se pa ob njo obregnili v delu poročila o trgu dela. Rast minimalne plače, vztrajajo, bi morala biti zmernejša, država pa naj razmisli o povezavi s produktivnostjo in postopno poveča razkorak med minimalno in srednjo plačo.
