Ali je lahko razstava umetniških del hkrati življenjska zgodba – ne le izbranih umetnikov, predstavljenih z njihovimi deli, temveč tudi lastnikov teh umetnin? Vsekakor velika razstava Ludwig Goes Pop v Muzeju moderne umetnosti na Dunaju ponuja nekaj podobnega: pogled na življenje dveh med najpomembnejšimi zbiralci umetnin s pomočjo njune zbirke, nastale v »sladkih šestdesetih«. Dogodek, ki je napovedal toplo in bogato likovno pomlad, potegnil pa se bo vse do jeseni, je namreč tudi ali predvsem zgodba nemškega zakonskega para Petra in Irene Ludwig, ki sta dobičke iz čokoladne industrije postopoma vlagala v odkupe del najpomembnejših protagonistov ameriškega poparta, kot so Jim Dine, Robert Indiana, Jasper Johns, Roy Lichtenstein, Claes Oldenburg, Robert Rauschenberg, James Rosenquist, Andy Warhol in Tom Wesselmann, ter s tem ustvarila največjo zbirko tega ameriškega trenda izven ZDA.
Umetnost za novo obdobje
Sta zakonca Ludwig v zgodnjih 60. letih zavestno in skoraj predčasno tvegala z nakupi omenjenih del? Popart je bil takrat v Evropi še razmeroma neznan, zavest o njem se je na stari celini razširila šele po predstavitvah na beneškem bienalu leta 1964 in kasselski Dokumenti leta 1968. Ali pa je bilo njuno zanimanje za danes kanonizirane umetnike pač osebno doživeto občutje nekega časa – časa, ki ga je označevala mlada, razvijajoča se povojna družba z novimi prijemi oglaševanja v novih množičnih medijih, časa, ki je izničeval razliko med visoko in množično kulturo, in tudi časa, ki je zavračal pojem kiča v umetnosti; poveličeval je novo oglaševalsko estetiko in realna predmetnost, ki je zajemala neposredno iz trgovskih središč ter povzdignila industrijske izdelke v simbol, je ukinjala navideznost v dotakratni umetnosti – na kontemplativnost se je ozirala s parodijo.
Zakoncema Ludwig je zagotovo uspelo vzpostaviti trdno povezavo z umetnostjo svojega oboževanega časa. Že ustanovitev javnih muzejskih zavodov, ki nosijo njuno ime v Kölnu, Aachnu, Koblenzu, Baslu, Budimpešti in celo Pekingu (samo za stalno zbirko dunajskega Muzeja moderne umetnosti pa sta prispevala več kot sto eksponatov) je skupaj z več kot 20 drugimi muzeji, ki so si pridobili pravico trajne izposoje izbranih popartističnih del iz njune fundacije, postala trajen emblem enega najvidnejših figuralnih trendov v preteklem stoletju.
Celostno in nadgrajeno
Na sedanji dunajski razstavi se predstavlja več kot sto ključnih del prej omenjenih ameriških avtorjev, ob njih pa še umetniki, kot je radikalni kiparski realist Duane Hanson, da ne omenjamo britanskih predstavnikov poparta, kot so Peter Blake, David Hockney in Richard Hamilton s prav tako izbranimi »klasičnimi« slikami. V posebnem prostoru je ob vodenih dogodkih možno slediti številnim in daleč nazaj v preteklo stoletje segajočim avdiovizualnim zapisom, pogovorom in samogovorom zlasti Petra Ludwiga – oziroma njegovemu izražanju zadovoljstva in bogatemu vsebinskemu razmisleku ob postavljanju in odpiranju razstav ter stalnih zbirk po vsej Evropi. Tu ne najdemo niti kančka nostalgije, temveč samo prepričano zaupanje v umetnost danes in v prihodnjem času.
Morda je v tem trenutku zanimivo opozoriti na to, kako se kaže nacionalna zavest, bolje rečeno državna skrb za umetnost, v ameriškem prostoru – in kakšen je primerjalno položaj v Evropi, ko gre za nacionalne umetniške svetinje, kot sta na Dunaju Schiele in Klimt. Konkretno: v prvih dneh marca je poseben avstrijski vladni organ, umetniški svet, vztrajal, da ameriški dediči dunajske judovske družine Lederer, ki je bila nekoč več kot mecen Gustava Klimta, nimajo pravice do ponovne zahteve za pridobitev ene največjih Klimtovih umetnin, mozaičnega friza Beethoven iz dunajskega paviljona Secesija. Zanj je Avstrija leta 1972 plačala le simbolično (od)kupnino – ker je družina Lederer po zakonu ni smela izvoziti. Kaj pa se dogaja z zapuščino Andyja Warhola v ZDA? Newyorška fundacija AW je dela iz umetnikove fotografske zapuščine lani razdelila 322 institucijam v 48 zveznih ameriških državah; razmišljajo tudi o digitalizaciji originalnega fotografskega materiala. Je to še en poskus, da se ohrani vplivnost enega od protagonistov poparta v domovini, ali tudi želja, da se še poveča njegova tržna vrednost, ki že ves čas dosega izjemno visoko raven? Kakor koli že, oboje se zdi daleč od občutja za umetnost zakonskega para Ludwig.