Država pospešeno nadaljuje odprodajo državnega premoženja. Tako so v zadnjih tednih objavili novo klasifikacijo naložb, kjer se povečuje nabor podjetij, ki so na voljo za prodajo – iz predhodnega števila 25 na novih 60. Po drugi strani pa so na seznamu kot strateška oziroma pomembna podjetja tudi družbe, ki tja nikakor ne sodijo. Ne znam si razlagati, zakaj bi bila Indijanska vas v Termah Čatež za državo pomembna naložba. Med strateške naložbe so uvrstili tudi družbo Krka. Dejansko ima država v njej prek SDH in Kapitalske družbe posredno nekaj manj kot 27-odstotni delež, kako bodo dosegli 50-odstotnega, kar je po njihovih kriterijih pogoj za uvrstitev med strateške naložbe, pa je verjetno znano samo njim.
Zaspano vzdušje na Ljubljanski borzi
Pretekli teden je na Ljubljanski borzi minil v bolj zaspanem vzdušju – aktivni udeleženci so bili očitno dopustniško razpoloženi, dodaten razlog za upad trgovanja pa je tudi pomanjkanje likvidnih delnic. Ljubljanska borza je namreč v zadnjem letu izgubila kar nekaj slovenskih »blue chipov«, kjer so država ali drugi večinski lastniki odprodali svoje deleže, čemur je sledila tudi prevzemna ponudba. Tako smo izgubili Mercator, Letriko, Aerodrom, Helios, sedaj še Pivovarno Laško, Žito, verjetno bomo v kratkem še Cinkarno in Telekom. Ob tem so bile izbrisane še bančne delnice in obveznice Nove KBM, Abanke Vipe, Probanke in Factor banke. Kakšnih dodatnih kotacij ni bilo (z izjemo nekaj podjetniških obveznic in komercialnih zapisov), stanje posledično ni rožnato. V zadnjem času so za povečano likvidnost skrbeli pretežno špekulanti, ki so izkoriščali razliko med borzno ceno in ceno delnice v prevzemni ponudbi – gre za tako imenovano arbitražo. Pri nizkih transakcijskih stroških trgovanja se je tako v nekaj mesecih lahko realiziral tri- do petodstotni donos. Glede na nizke depozitne obrestne mere in dejstvo, da ima takšno trgovanje zelo malo tveganja (morebiten neuspeh prevzemne ponudbe), se je kar nekaj denarja prelilo v tovrstno trgovanje. A zadnje zgodbe o izkoriščanju razlike v ceni so se tudi hitro končale, saj je očitno vedno več udeležencev kapitalskega trga »zavohalo« možnost hitrega zaslužka. Posledično je razlika med trenutno ceno na borzi in prevzemno ceno (vsaj pri Pivovarni Laško in Žitu) premajhna, da bi se jo splačalo izkoriščati – kljub vsemu je treba upoštevati transakcijske stroške pri nakupu in prodaji ter samo oddaljenost realizacije prevzemne ponudbe, ki je povezana z dovoljenjem Agencije za trg vrednostnih papirjev in varuha konkurence. Slednji bo imel vsaj v primeru Pivovarne Laško kar nekaj dela.
