Domala vsi svetovni jeziki poznajo številne pregovore in rekla o soli, začimbi vseh začimb, brez katere si večine jedi dandanes ne znamo niti predstavljati. Prav gotovo ne bi bila tako opevana, če bi je bilo že od nekdaj v izobilju. Stari Grki so jo zamenjevali za sužnje, Rimljani so z njo plačevali najemniške soldate. Slednja je le ena od številnih besed, ki izvirajo iz imena za sol. Sal je latinsko ime za sol in plačam soldatov se je takrat reklo salarium argentum (slani denar) – izplačane so bile namreč v soli. Po drugi teoriji se jim je tako pravilo zato, ker so soldati stražili poti, po katerih so prevažali to belo zlato. Iz istega izvira izraz salary, kar v angleško govorečih deželah pomeni plača. Angleži tudi rečejo, da moramo kaj razumeti »s ščepcem soli«, torej premišljeno, zadržano, ne dobesedno.
Solata po slovensko, po italijansko pa salata, pomeni »slano jed«. Po soli se imenujejo tudi številni kraji, denimo Salzburg oziroma po naše Solnograško. V Bosni je mesto Tuzla, ki je enako kot Salzburg znano po rudnikih soli. Tuz namreč po turško pomeni – sol. Iz soli naj bi izvirala tudi angleška beseda za omako (sauce), medtem ko je pri nas imenska povezava s soljo doletela salamo. Pri nas sicer sol povezujemo s pametjo. Radi rečemo, da ima kdo kaj soli v glavi, če razmišlja pametno, neumno šalo pa označimo za neslano. Če nam kdo rad deli nasvete, rečemo, da nam soli pamet.
Brez nje tvegamo golšavost
Čeprav se večno krešejo mnenja, ali je sol začimba ali ena od osnovnih vrst živil, je dejstvo, da brez soli v kuhinji skoraj ne gre. Po eni strani je sicer res, da je prav sol v čezmernih količinah kriva za številne bolezni sodobne dobe, a neizpodbitno tudi velja, da je v časih, ko soli ni bilo dobiti kar tako, razsajala golšavost. Ta izvira iz pomanjkanja joda v prehrani, ki ga naše telo dobi ravno s soljo. Zato ni povsem vseeno, kakšno sol uporabljamo.
Glede na izvor sol v grobem delimo na morsko, evaporirano in kameno, pri čemer velja, da lahko evaporirano oziroma rafinirano sol v tovarnah pridobivamo tako iz morske vode kot raztopljene kamene soli. Iz morske vode jo strojno pridobivajo na Pagu, iz kamene pa denimo v Tuzli. Edina prava nerafinirana, mehansko zdrobljena kamena sol na našem trgu je tako imenovana himalajska. Pri koprskem podjetju DK Sol, ki izhaja iz nekdanje portoroške Droge, opozarjajo, da je pri poimenovanju soli glede na njen izvor kar nekaj nereda: »Evaporirano (vakuumsko) sol namreč v vsakdanjem pogovoru imenujemo kamena, v večini primerov so takšne tudi deklaracije na izdelkih, ki jih najdemo na policah slovenskih trgovin. A sol, ki jo najdemo na policah naših trgovin in prihaja iz Tuzle, Avstrije ali Slovaške, ni kamena, ampak evaporirana sol. Iz podobnega razloga je napačno tudi poimenovanje soli z otoka Pag.«
Če pogledamo zavoj kamene oziroma evaporirane soli, na njem skoraj vedno piše, da je ta jodirana, kar pomeni, da so ji jod dodali umetno – prav zoper golšavost.
Himalajska sol iz Poljske
Zadnje čase med ljubitelji zdrave prehrane za posebno cenjeno velja tako imenovana himalajska sol, ki je resda edina prava kamena sol na trgu. Samooklicani strokovnjaki za zdravo prehrano ji že lep čas pojejo slavo, češ da je boljša od vseh drugih soli, saj naj bi izvirala iz neokrnjenih himalajskih rudnikov in naj bi zaradi posebnih mineralov pomagala preprečevati različne bolezni. Njeni domnevni blagodejni učinki pa temeljijo na nepreverjenih podatkih. Himalajska sol je namreč kamena sol, ki nikakor ne prihaja iz neokrnjenih visokogorskih nahajališč, za kakršno jo prodajajo. Gre za mineral halit, natrijev klorid, ki ga kopljejo v rudnikih po vsem svetu.
Nemška neodvisna agencija za varnost živil Bayerisches Landesamt für Gesundheit und Lebensmittelsicherheit je pred desetimi leti opravila precej obsežno raziskavo in odkrila, da tako imenovana himalajska sol, ki jo je mogoče kupiti po vsem svetu, izvira večinoma iz pakistanskih, južnoameriških in poljskih rudnikov soli. Za njeno značilno rožnato-rdečkasto barvo ni kriva množica blagodejnih mineralov, kot njeni uporabniki zmotno mislijo, ampak večinoma navaden železov oksid, po domače rja. Če z jekleno lopato pozimi premetavamo sol za posipanje cest, lopata zarjavi, sol pa porjavi. Podobno je s tako imenovano himalajsko soljo, le da je v njej rja prisotna po naravni poti. Povprečna tako imenovana himalajska sol vsebuje 95–96 odstotkov natrijevega klorida, onesnažena je z dvema ali tremi odstotki alabastra (mavca) in majhno količino desetih drugih mineralov. Joda oziroma natrijevega ali kalijevega jodida vsebuje premalo, da bi varovala pred golšavostjo oziroma povečano ščitnico. Tako zatrjujejo strokovnjaki, saj sol ni dodatno jodirana, kot je običajno za kameno sol, ki je dostopna v naših trgovinah. Tako imenovana himalajska sol torej nikakor ni bolj zdrava, ampak gre predvsem za tržni trik, s katerim prodajalci dobro služijo.
Plemeniti solni cvet
Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s soljo, trdijo, da je najbolje, če v svojo solnico nasujemo naravno morsko sol. Glede tega imamo pri nas neizmerno srečo, saj najboljšo tovrstno sol po tradicionalnih postopkih edine v Evropi pridelujejo Sečoveljske (piranske) soline. Ali pa uporabimo celo solni cvet, ki ga prav tako pridelujejo na naših največjih solinah.
Naravna morska sol poleg okoli 97 odstotkov natrijevega klorida vsebuje ugodno razmerje mineralov, koristnih za naše zdravje in dobro počutje. Naše soline so v svetu edinstvene, solni cvet, ki ga solinarji poberejo ročno, pa velja za enega najboljših na svetu. Gre namreč za tenko plast kristalov, ki le ob brezvetrju nastane na površju slanice in jo solinarji s posebno pripravo oberejo ročno. Vsebuje še posebno ugodno razmerje mineralov in zaradi svojega edinstvenega okusa med gurmani velja za kraljico med solmi. S solnim cvetom, ki je bele ali komaj opazno rožnate barve, izboljšujejo celo okus posebno fine čokolade, pralinejev in karamel.
Ne gre pa pozabiti, da prav vsaka sol, tudi solni cvet, v prevelikih količinah človeku škodi. Da bi nam soli v telesu dandanes primanjkovalo, se pravzaprav ni bati, saj je dovolj zaužijemo že s kruhom. Če se prehranjujemo v restavracijah, pa je hitro zaužijemo preveč, saj številne gostilniške kuhinje vzdržujejo tradicijo prekomerne slanosti. Slovenci po raziskavah zaužijemo skoraj trikrat preveč soli, kljub temu pa se pojavlja vse več težav s ščitnico, kar naj bi bilo povezano prav z uporabo nekakovostne oziroma nejodirane soli.
