Prava majska delikatesa

Zmotno je mišljenje, da je krompir v Evropo pripeljal Krištof Kolumb. Ta ga namreč sploh nikdar ni videl, saj ga na Karibih, kjer je pristal s svojimi ladjami, ni bilo. Med evropskimi osvajalci novega sveta ga je prvi videl šele Francisco Pizarro, ko je leta 1532 prišel do Peruja. In tisti krompir je bil zagotovo drugačen od današnjega, surov tudi veliko bolj strupen, po mnenju strokovnjakov celo od 15- do 20-krat. Krompir namreč sodi v družino razhudnikov, najbolj strupenih rastlin v naši prehrani, zato surovega ne uživamo. A brez skrbi, sorodnik paradižnika, paprike, jajčevcev, tobaka in petunij ter še številnih manj znanih rastlin v kuhani ali pečeni obliki seveda ni prav nič strupen. Ravno nasprotno, velja za zelo zdravo živilo, ima izredno malo kalorij, vsebuje pa skoraj vse za življenje potrebne snovi. Poleg prehrane je imel krompir zelo pomembno vlogo pri selitvah narodov. Po strašni krompirjevi lakoti na Irskem v letih 1845 in 1846, ko je zaradi vlažnega poletja in mile zime zgnila skoraj celotna letina, se je ogromno število Ircev s trebuhom za kruhom preselilo v Ameriko. To pa še ni vse. Izredno pomembno mesto ima namreč tudi pri raziskovanju vesolja. Izvedenci, ki se ukvarjajo s človeško odpravo na Mars, bivalno postajo na Luni in podobnimi izzivi, so namreč odkrili, da je krompir najprimernejša in najhvaležnejša med rastlinami, ki bi jih lahko gojile odprave med večletnimi potovanji. Poleg tega, da na najmanjši površini obrodi največ hrane, je sposoben tudi največ ogljikovega dioksida predelati nazaj v kisik in astronavtom zagotoviti svež zrak.

Ko zorijo jagode in uspevajo domači šparglji ter blitva, ponekod pa že cveti bezeg, kmetje začno prodajati slastni krompir rogljičaste oblike, med sladokusci izjemno cenjeni kresnik ali po domače kifeljčar. Na sončni strani Alp se imamo za precejšnje poznavalce in še boljše jedce krompirja. V marsikaterem gospodinjstvu je pražen krompir obvezen del nedeljskih kosil, v takšni ali drugačni obliki pa ga uživamo tako rekoč vsak dan. Pri nas je mogoče kupiti več kot štirideset sort krompirja, ki se med seboj razlikujejo po debelini in obliki gomoljev, barvi mesa in kožice ter seveda po kakovosti in namenu uporabe. Najbolj pa cenimo prav sorto kresnik, ki jo v zgodnjih poletnih mesecih tako radi pečemo. Po domače kifeljčar je krompir ledvičaste oblike, ki je med potrošniki v zgodnjih poletnih mesecih zaradi svoje kakovosti za pečenje cenjen kot vrhunska delikatesa. Pridelek je pri tej sorti manjši, zato je tudi cena ustrezno visoka, a spet ne tako, da si te slastne specialitete ne bi mogli privoščiti vsaj enkrat na leto. Sorto kresnik je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja s križanjem sort jana in anoka vzgojil žlahtnitelj Anton Praprotnik v sodelovanju s Kmetijskim inštitutom Slovenije.

Če ga le dobro operemo (nikar lupimo), na olivnem olju ali maslu spečemo v pečici, posolimo s solnim cvetom ter ponudimo k hrustljavi zeleni solati, denimo ledenki, nastane tako prima kosilo, da ob njem še najbolj zapriseženi mesojedci pozabijo na svoj zrezek. Če želimo omenjeno še izboljšati, morda v pekač dodamo le vršiček rožmarina, solato pa zabelimo z dobrim olivnim oljem, domačim jabolčnim kisom, sesekljanim česnom in morsko soljo. Komur to ne diši, naj pečenemu kifeljčarju priloži popečene šparglje in prav tako popečen ali surov mladi sir. V to zgodbo lahko vključimo celo jagode. Dodamo jih listnati solati, iz zabele izvzamemo česen in jabolčni kis ter ga nadomestimo z balzamičnim, vse skupaj pa potresemo denimo z zdrobljenimi oreščki, pinjolami ali raznimi semeni, po želji tudi s parmezanom. S kifeljčarjem in mladim krompirjem nasploh lahko v nasprotju s splošnim prepričanjem pripravljamo pravzaprav katero koli krompirjevo jed, tudi pražen krompir in celo pire, cvreti v olju pa bi ga bilo skoraj škoda. A če se vam zahoče prav takšnega, pravzaprav ni resnejše ovire.