Okrajni glavar Litije, gospod Vestenek, je njega dni na nekem obhodu terena, kamor je tistihdob spadala tudi vas Selo, ugotovil, da ne v bližnji ne v nekolikanj daljni okolici ni nobene – gostilne. Sramota! Pa je dedu današnjega lastnika predlagal, naj vendarle gostilno »gor postavi«, da se bodo imeli popotniki kje odpočiti, najesti in napiti, pa da bodo bolniki ali recimo porodnice lahko kje kak kozarec dobrega, krepčilnega vinca dobile, če bi si ga slučajno zaželele. Beseda je dala besedo in besedje se je v meso spremenilo (v prispodobi povedano). Še dandanašnji obstaja dokument z dne 15. septembra 1877, zapisan z zaporedno številko ZL.4520, s katerim se dodeljuje obrt za opravljanje gostinskih storitev. To dovoljenje je bilo podeljeno pokojnemu dedu današnjega lastnika Antonu Kovačiču in ta se je, opogumljen s pridobljenim obrtnim dovoljenjem, skupaj z ženo Marijo popolnoma posvetil gostinstvu in ga opravljal, in to več kot zgledno, vse do svoje bridke smrti leta 1909, ko so ga po neumni pomoti ustrelili na lovu. Dovoljenje so oblasti prenesle na vdovo Marijo, ki je nadaljevala skupno začeto delo vse do polnoletnosti sina Antona (očeta današnjega lastnika!), ki mu je okrajno glavarstvo s posebno odločbo posle dodelilo leta 1912.
Anton Kovačič, znan po imenu Štorovčan, je bil razgledan možakar. Vse življenje je na vsakem koraku izkazoval veliko veselje tako do šolanja kakor tudi do napredka, svet je opazoval odprtih čutil, a je moral kot edinec vendarle ostati doma. Gospod baron Rechback, ki je bil reden gost na gradu Selo, je nagovarjal Antonove starše, naj mladca pošljejo v šole, pa ga niso hoteli, ker so se, morebiti malce neuki, bali, da jim bo »svet vzel sina«.
Štorovčanov sosed in prijatelj je bil slovenski slikar Ferdo Vesel, ki je domoval na bližnji graščini Grumlof. Prijateljstvo omenjenih možakarjev je bilo srčno in pristno. Ljudje znajo povedati, da sta imela prijatelja prvo kolo v teh krajih. Ferdo je učil Antona slikarstva pa tudi portretiral ga je. Bil je sila preprost človek, naš slikarski Ferdo, vedno pripravljen na duhovitosti poln pogovor. Večkrat se je rade volje ustavil v gostilni, pri prijatelju Antonu, na domači špeh, zaljšan s čebulo. Ferdova žena je tako in tako vsak dan prišla v Štorovje po svež kruh, ki so ga pekli v gostilni. Antona so leta 1914 vpoklicali v vojsko in poslali na rusko fronto, v Galicijo. Tam so ga Rusi zajeli, v ujetništvu je bil dobra tri leta. Naučil se je nemško, češko in rusko. Po vrnitvi iz ujetništva se je poročil z Albino Fačini iz Šentvida pri Stični. Zakonca sta si ustvarila zgledno družino z osmimi otroki. On je bil celo župan občine Bukovica in leta 1932 delegat v Beogradu pri Aleksandru Karađorđeviću, bil pa je tudi predsednik kmetijske zadruge, pa še katero od funkcij, ki jih je vestno opravljal, bi se dalo najti.
V gostilno je v času med prvo in drugo svetovno vojno prav rad zahajal tudi pisatelj Juš Kozak, ki je počitnikoval v Šentvidu pri Stični. V gostilni se je občasno srečeval s takratnim vaškim posebnežem Matevžem Gerdenom, ki so ga zaradi majhne rasti vsi poznali pod imenom Matevžek. Živel je v skromni hiši, grajeni iz ilovice, v sosednji vasi Šentpavel. Bil je pameten, z odličnim spominom, vendar so ga tisti, ki so ga slabo poznali, imeli za neukega klateža, čeprav to še zdaleč ni bil. Juš Kozak je za gostilniško mizo zapisoval, kar mu je Matevžek pripovedoval. Tako je nastala povest Lectov grad. Pisatelj je povest naslovil po Matevžkovi bajti, ki je bila slabo grajena – kot bi bila iz lecta. Pisatelj v povesti Lectov grad opisuje Matevžka po postavi in vedenju prav takega, kot je bil v resnici. Nekaj pa je vendarle bilo drugače. Po objavi knjige leta 1929 je Matevžek prišel v gostilno Štorovje ves razburjen, poiskal lastnika Antona Kovačiča in mu potožil: »Ta Kozak je lopov! V knjigi piše, da sem letal za babami, jaz pa nikoli nobene imel nisem!«
Leta 1963 je Anton gostilno prepisal na sina Alojza in ta jo skupaj z ženo Jožefo vodi še danes. Mlada dva sta se takoj lotila dela in sta leta 1964 ob stari gostilni začela zidati novo, veliko večjo. Takrat je med obema stavbama kraljevala velika, košata, stara lipa. Novo gostilno so svečano odprli leta 1966, z veliko veselico, katere častni gostje so bili Slakovi godci. Ljudje so prišli celo z vlakom iz Ljubljane in Novega mesta, potem pa so 20 minut hodili do gostilne s postaje v Radohovi vasi, saj avtomobili takrat večini niso bili dosegljivi. Tako uspešne veselice ne pomnijo nikoli kasneje, razen morebiti leta 1968, ko so v goste prišli članice in članici slovitih Avsenikov.
S pridnim delom sta Kovačičeva, mojster in mojstrica, do danes povečala gostinske zmogljivosti z zgraditvijo več dvoran za večje skupine in tudi sob za prenočitev. Gostilna si je pridobila zaupanje gostov predvsem s svežo, domačo in zelo okusno pripravljeno hrano. Privoščite si lahko domači narezek, sirovo ploščo ali ribji kare z bučnim oljem in čebulo in nadaljujete s širokimi rezanci s piščancem in zelenjavo, pa s hišnimi njoki z gamberi in paradižnikom ali pa s tartufi, pa z govejo, porovo, česnovo ali gobovo juho in preidete na postrv na žaru, postrv po tržaško, ocvrte lignje, ki so lahko pripravljeni tudi na žaru ali polnjeni, pa z vsemi možnimi vrstami zrezkov, z vsemi možnimi variantami solat, vključno z morsko, pa s sladicami, ki se topijo v ustih (poleg sadne kupe so tu makova torta, panakota, palačinke vseh vrst ipd.). Vse skupaj je možno plemenititi »z vsem živim tekočim«, tako da so užitki resnično popolni.
V gostilno prihajajo ljudje z vseh koncev sveta, ki si pridejo ogledat Jurčičevo rojstno hišo, stiški samostan, grad Bogenšperk in druge zanimivosti teh krajev. Zakonca Kovačič ne poznata počitka in še nikoli nista dopustovala. Naj vama, draga moja gostinca, Bog nakloni zdravja, da bosta svoje goste še dolgo razvajala!