Roman Ni je več, »psihološki triler, ki je obsedel svet«, avtorice Gillian Flynn, ki ga je izdala Mladinska knjiga, je v trdi vezavi na voljo za 34,96 evra, v mehko vezani izdaji pa že za 16,99 evra. In megauspešnica Petdeset odtenkov sive avtorice E. L. James, najbolje prodajana knjiga v letu 2013, ki si jo je po zaslugi istoimenskega filma samo v letošnjem februarju v slovenskih splošnih knjižnicah rezerviralo 600 ljudi? Učila jo prodajajo za 34,90 evra v primeru trde vezave, v primeru mehke pa za 14,90 evra. Sama od sebe se seveda ponuja razlaga, da so za razliko v ceni krivi produkcijski stroški mehke in trde vezave, a v slovenskem primeru imamo, kot kaže, opraviti z nekoliko bolj zapleteno enačbo.
Občutek, da so knjige drage
Cena ostaja pomemben dejavnik pri odločitvi o nakupu knjige – v času krize vse pomembnejši. Lanska raziskava Bralna kultura in nakupovanje knjig je pokazala, da 25 odstotkov vprašanih ne kupuje knjig, ker so predrage. Primerjava s sorodno raziskavo iz leta 1998 kaže, da se je delež anketirancev, ki delijo to mnenje, v vmesnem času za več kot dvakrat povečal, pred šestnajstimi leti je namreč tako menilo zgolj 12 odstotkov sodelujočih v raziskavi. Poleg tega se je v obdobju 1998–2014 število rednih in intenzivnih kupcev knjig zmanjšalo za kar 43 odstotkov. V istem času se je sicer povečalo število tistih, ki knjigo kupijo le občasno, a skupno število knjižnih nakupov je upadlo. Gre krivdo pripisati pri nas nadpovprečno dobro uveljavljeni knjižnični izposoji?
Kaže, da ne. Poznavalec slovenskega knjižnega trga, založnik in vodja omenjene raziskave Samo Rugelj sklepa, da prav obiskovalci knjižnic tvorijo največji delež sedanjih in potencialnih intenzivnejših kupcev knjig. Ti so, če gre verjeti rezultatom lanske raziskave in raziskave Kultura in razred iz leta 2011, za knjigo pripravljeni odšteti med 10 in 12 evrov. A kaj to pomaga, ko povprečna cena knjige na našem knjižnem trgu znaša precej več, med 15 in 25 evrov? Razkorak med cenami in kupčevimi pričakovanji je tako velik tudi zaradi velike količine cenovno manj ugodnih trdo vezanih knjižnih izdaj.
Banalen izračun založb
Kakšen je torej sploh prihranek za založnika, če se odloči, da knjigo raje izda v mehki vezavi? Odgovore smo iskali med slovenskimi subvencioniranimi založniki. Logično bi namreč bilo, da si zaradi subvencij lažje privoščijo, da ceno knjige kupcu karseda približajo. Pri založbah Modrijan, UMco in LUD Literatura ocenjujejo, da je razlika med obema vezavama pri isti nakladi približno en evro na knjigo. Razlika se pri celotni nakladi seveda pozna. Pri LUD Literatura, kjer se odločajo le za mehko vezane knjige, na tak način prihranijo med šest in sedem tisoč evrov na leto, pri Studii Humanitatis in Beletrini mehka vezava pomeni okoli 30 odstotkov stroškov manj. Na Mladinski knjigi in Cankarjevi založbi so pojasnili, da je mehka vezava resda cenejša, a so stroški tiska le del vseh stroškov. Avtorski, prevodni, lektorski, oblikovalski in uredniški honorarji se v večji meri obračunajo na trdo izdajo, saj bi mehko cenovno preveč obremenili, trdijo. »Brez dražje trde izdaje, ki pokrije večji del fiksnih stroškov knjige, torej ne bi mogli izdati mehke oziroma njena cena ne bi mogla biti znatno nižja od cene trde izdaje,« dodajajo v naši največji založniški hiši.
Najbolj konkretni so pri Modrijanu. Večino slovenskih avtorjev objavijo v mehko vezani zbirki Bralec, v letu 2014 pa so le izjemoma nov Skubičev, Jančarjev in roman Marinčičeve vezali trdo, s čimer so deloma upoštevali tudi želje avtorjev. Glavna urednica Bronislava Aubelj sicer pojasnjuje, da pri Modrijanu knjige izdajajo zgolj mehko ali trdo vezane, ne oboje hkrati. »Razlog za velike razlike v maloprodajni ceni ne morejo biti tiskarski stroški, temveč zelo banalen izračun, da bodo trdo vezane in dražje knjige kupile knjižnice in pokrile tako rekoč vse stroške, mehko vezane pa individualni kupci v knjigarnah. Knjižnice temu pohlevno nasedajo in se dodatno oskrbijo z za več kot 100 odstotkov dražjimi proizvodi, čeprav bi jim enako dobro služile tudi mehko vezane knjige,« domneva Aubljeva. Na tovrsten »uveljavljen založniški koncept pri kar nekaj slovenskih založbah« opozarja tudi urednik UMca Samo Rugelj.
Trde platnice le za »hite«
Založniki so po podatkih Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev v letu 2013 s prodajo knjižnicam ustvarili okoli šest odstotkov svojega letnega prometa. Za subvencionirane založnike smo že pred časom v Dnevniku ugotavljali, da se lahko pri najbolj nekomercialnih izdajah delež prodaje knjižnicam dvigne vse tja do 90 odstotkov vseh prodanih izvodov. Kakšno vlogo torej igrajo platnice knjig in z njimi povezane cene s stališča knjižnice?
»Če za neki naslov pričakujemo veliko povpraševanje, se odločimo za nakup izdaje v trdi vezavi,« razlaga direktorica Mestne knjižnice Ljubljana (MKL) Jelka Gazvoda. Za mehko izdajo se odločijo pri naknadnih dokupih, ko trda vezava zaradi obrabe odsluži, naslov pa je med uporabniki še vedno aktualen, a ne množično izposojan. Podobno je v Mariborski knjižnici, kjer jim izdaje, ki so na voljo le v mehki vezavi, povzročajo dodatno delo in stroške: pogosteje jih ponaročajo ali celo že pred prvo izposojo vežejo v svoji knjigoveznici. Kadar se v MKL vendarle odločijo, da mehka izdaja ni ogrožena zaradi obrabe, cenovni prihranek znaša 15 odstotkov. Dragica Turjak iz Mariborske knjižnice pa ocenjuje, da razlika pri romanih znaša približno polovico cene, pri stvarni in strokovni literaturi pa so razlike manjše ali pa jih sploh ni.
Kjer je subvencija, je založnik
Gotovo drži, da v primeru številnih izposoj z nakupom kvalitetnejših vezav knjižnice dejansko prihranijo, a spomniti velja, da se knjižnicam subvencije zaradi javnofinančnih razmer postopoma zmanjšujejo in jim dodatno iskanje prihrankov pri nakupih ni v interesu, saj bi manjša poraba pomenila, da bi se jim državna podpora v prihodnje dodatno zmanjševala. Jelko Gazvoda smo seznanili z očitki, da založniki trdo vezane knjige izdajajo prav zato, ker jih bodo tako in tako kupile knjižnice, ki v ta namen razpolagajo z javnimi sredstvi – v letu 2013 so splošne knjižnice za nakup gradiva porabile 7,5 milijona evrov. Gazvodova meni, da bi očitek moral leteti na založnike. »Nismo prepričani, da založnikom ne bi bilo jasno, da je takšno ravnanje škodljivo tudi zanje same, ne le za knjižnice. Če ne bi na trgu umetno navijali cen prvih trdo vezanih izdaj, bi lahko prodali precej več knjig in naš knjižni trg ne bi tako padel.«
Knjižnično nakupovanje bolj vzdržljivih knjig je upravičeno, kadar se jim obeta veliko izposojevalcev, a knjižnice kupijo tudi veliko količino trdo vezanega, predvsem kvalitetnejšega leposlovja, ki ne bo šlo v izposojo (in v knjigarnah ne v prodajo – ponovno zaradi cene), saj mehko vezanih knjig enostavno ni na voljo. Eden od izvirnih problemov je, da mnogi, predvsem subvencionirani založniki celotne svoje programe izdajajo v trdi vezavi. Tako lahko v eni trdo vezani knjižni zbirki najdemo kanoniziranega avtorja, sodobnega klasika, eksperimentalni roman slovenskega pisatelja, prvenec mladega pesniškega samoiskatelja. Pojasnilo se skriva v dvigovanju simbolne vrednosti tovrstnih izdaj: marsikdo bi rekel, da Moderni klasiki v broširani izdaji izgubijo svoj »sijaj«, četudi v tujini ni nič nenavadnega, če v mehki izdaji izide še svež nobelovec. Vsekakor bi v mehko izdajo sodil vsak slovenski prvenec, na osnovi gole literarne kakovosti pa še marsikaj drugega.
A odločujoča je bržkone ekonomika, ki temelji na subvenciji in zagotovljenem prihodku iz knjižničnega odkupa. Kot pravi Jelka Gazvoda: »Ocenjujemo, da mnogim založnikom v resnici ni mar, kolikšen del naklad se dejansko proda, saj svoje stroške pokrijejo že s subvencijami in cenami prvih vezanih izvodov.« Da založniki sistem bržkone res izrabljajo, nakazuje tudi podatek, da so ponatisi (za katere ne morejo več pridobiti subvencij in po katerih bodo bistveno manj povpraševale tudi knjižnice) večinoma izdani v mehki vezavi.
Ni spodbude za nižje cene
Kot smo v Dnevniku že pisali, je subvencioniranje knjig pri nas predvsem mehanizem, ki omogoča, da določene knjige sploh izidejo, in ne mehanizem, ki bi učinkovito zbijal knjižne cene. Odnos države, konkretno Javne agencije za knjigo, do cenovne politike založnikov je mogoče opisati z brezbrižnostjo – cena, ki jo založnik določi knjigi, ne igra nobene vloge pri odločitvi o sofinanciranju. Agencija sicer po predvideni knjižni ceni povpraša na prijavnih obrazcih, a gre, kot kaže, zgolj za administrativno izpolnitev obveznosti, ki kasneje ni zavezujoča. Osrednji domači financer knjižne produkcije si tako ne prizadeva aktivno za nižje cene knjig in dostopnost bralcu. Bistveni kriteriji za pridobitev subvencije so še naprej precej poljubni – reference avtorjev, založbe in kakovost knjige. Založnik, katerega aktivna politika so cenovno dostopne knjige, nima nobene prednosti pri subvencijah v primerjavi s kolegom, ki »slovi« po visokih cenah.
Končni rezultat je cena subvencioniranih knjig, ki je enaka, kot če subvencije sploh ne bi bilo. Samo Rugelj v knjigi Izgubljeni bralec navaja, da je cena subvencionirane knjige paradoksalno lahko še višja, kot bi bila, če ne bi imela podpore, saj je založnik že odpisal individualnega kupca in poslovni račun zastavil zgolj na maksimiziranju svojih prihodkov skozi prodajo knjige knjižnicam po najvišji še sprejemljivi ceni. Tu tiči izvirni greh slovenskega založništva – najmanj pomemben je postal prav individualni kupec, namesto da bi si tako založniki kot javni financer prizadevali za cenovno politiko, ki bi prav njemu omogočala najlažji dostop do knjig, tudi z izdajanjem večje količine mehko vezanih knjig, kjer po trdi izdaji ni nobene potrebe. Založniki, ki se zavestno odločajo za navite cene knjig, niso upravičeni do pritoževanja nad našimi nakupnimi navadami, bralci pa imajo brez potrebe slabo vest, ker domačega založništva ne podpirajo drugače kot z obiskovanjem knjižnic.
