Če imaš v življenju srečo, imaš v otroštvu ob sebi nekoga, ki premore potrpežljivost in modrost, da ti ne zapre kljunčka s tistim »nehaj!« ali »o tem ne bomo govorili!« ali »ne vem!« ali »zato, ker jaz tako pravim!«. Ki vstopi v igro neskončne »kajske« verige in zna ne le ponujati razumne odgovore in priznati, da jih ne pozna ali da o njih dvomi, ampak zna postavljati tudi nasprotna vprašanja, zna postati tisti, ki s kaj, kako, zakaj dobiva pogosto osupljiva pojasnila, otroško mešanico že priučenih razlag in od kulture še neokuženega sklepanja.

Ta nekdo ni nujno mama ali oče, lahko je stara mama, sosed, učiteljica, vsak po svoje s svojim koščkom prispevajo v mozaik, pomagajo postopoma izrisovati veliko, a nikoli končano, nikoli do konca umljivo sliko. Če nimaš te sreče, postopoma nehaš spraševati in življenje buta ob te z vsem, kar premore dobrega in slabega, na načine in v oblikah, ki jim ne veš imena, ne vzroka in ne posledic, ki jih sploh ne moreš misliti in niti prav čutiti v čisti obliki čutenja, ampak legajo nate kot nizek tlak pred nevihto, lezejo v kosti kot vlaga iz žimnice, pritiskajo kot neviden pokrov, ki se ga skušamo otresti na vse mogoče in nemogoče načine; ali pa niti ne več, vdani.

Eno najdostopnejših zdravil za naše zbeganosti in kažipot skozi labirinte nerazberljivega sveta je književnost, ravno zato, ker jih je polna, teh zbeganosti, ker so literarni liki – hudiča, kako je to mogoče? – točno taki kot jaz, kot ti, kot mi, in tudi tako drugačni, madona, kakšni nenavadni ljudje, kakšna življenja, še dobro, da so izmišljeni, ker bi se sicer vpričo njih naše eksistence zdele kot mali oglas. Toda kako je mogoče, da jih stvarnost tako pridno posnema? Zakaj je ta najin dialog natisnjen že v knjigi, stari več tisoč ali več sto let, kako je mogoče, da je avtor vedel, da bova žgolela ali se sprla s povsem enakimi besedami? Knjižni molji smo brez vsake iluzije: v trenutku, ko si domišljamo, da smo najbolj mi sami, najbolj avtentična oblika samih sebe, najbolj individualni skupek mišljenja, čutenja, ravnanja, je treba spet v knjižnico, kajti v tej ali oni kombinaciji je del nas in naših izkušenj že do besede natanko popisan. In v tem je nekaj neizmerno tolažilnega: vse grozote, vsa izdajstva, ponižanja, in vse radosti, užitki, brezmejno pripadanje in srečne samopozabe so že popisani, in mi smo zares posebni le v tem, kako se v nas kombinirajo že uresničene in potencialne možnosti.

Pisateljica Alice Munro, mojstrica kratkih zgodb, ki govori o otroških težavah z neumnimi starši, o izgubljenih vojakih po vrnitvi iz vojne, o nelagodju na zabavi, kjer nikogar ne poznaš, in o izbruhu ljubosumja v pozni starosti, v avtobiografski zgodbi Noč pripoveduje, kako jo je v zgodnji puberteti najprej naskočila nespečnost, nato pa obsesivna misel, da bi lahko zadavila svojo sestrico, ki je spala ob njej. V strahu, da tega ne bi zares naredila, je vse noči tavala po vrtu. Neke noči jo je pred hišo našel oče. V tistih časih, ko ne otroci ne starši niso delili svoji stisk, ker je bilo življenje trdo, mu je priznala svojo bojazen, da bi ubila sestro. In on ji je rekel, resno, a brez vsakega preplaha, naj ne skrbi: »Ljudje imajo včasih take misli.« Take misli, strahovi, sanje se dogajajo in minejo.

Ta mirna, zdravorazumska razlaga, to prvinsko razumevanje je imelo čarobno moč, odtlej je lahko spala. Daleč od vsakršne (psiho)analize so ljudje vedeli, da vsak simptom še ni bolezen, vsaka stiska ne potrebuje kopanja po njej, ampak mirno oporo. Poznali so poti, kako ukrotiti pustošenje nezavednega, kako prenašati prazne strahove, resnične izgube, poraze, smrt. Ta zgodba mi je prišla na misel, ko sem v neki reviji prebrala obupano pismo mladeniča, ki ne zna dekletu oprostiti, da ga je nekoč prevarala, in za nasvet prosi svetovalko. Prestala sta že osem mesecev psihoterapije, brez uspeha, brez popolne obnovitve njegovega brezmadežnega zaupanja vanjo. Osem mesecev analiz, da bi mladi par, narejen iz vate, postal odporen proti življenju in vsem, kar prinaša.

Pred časom so v Lutkovnem gledališču uprizorili igrico Račka, Smrt in tulipan. V prostoru in času, ko je smrt hkrati medijsko razgaljena, nazorna in oropana vsega spoštljivega, ko nas do otopelosti preplavljajo podobe razmesarjenih trupel, je smrt hkrati še vedno tabu, odrinjena v anonimnost in sterilnost bolnišničnih sob. Nekateri starši so podvomili, ali je prav otroku pokazati smrt, pokazati lutko smrti, ki se spoprijatelji z račko, prijazno smrt, ki jo na koncu vendarle odnese. Tudi ta skrb kaže, da se danes otroke ščiti pred življenjem na načine, ki jim ni primerjave v vsej človeški zgodovini, če izvzamemo socialne in čustvene karantene, v katerih so nekoč držali plemiške potomce. Pri tem pa ljudje pozabljajo, da si otroci kljub vsem skrivalnicam ustvarjajo svoje podobe, ki pa so brez njihove pomoči lahko še bolj zmedene.