Na Veliki, Mali in Gojiški planini kot v davnini še danes odzvanjajo živinski zvonci, ki so dveh velikosti. Veliki zvonec, nekoč imenovan tropinar, danes tudi paradni, navezujejo živini, ko odhaja na planino in ko se vrača z nje. Ves čas paše pa vodnica nosi manjši planinski zvonec, ki pa je kljub temu nekoliko večji od tistega, ki ga ima okoli vratu v dolini, pojasnjuje Janja Železnikar, kustosinja arheologinja Medobčinskega muzeja Kamnik, kjer na gradu Zaprice pravkar gostuje zbirka posoških zvonov oziroma razstava Komu so zvonili. Zbirko, ki je obiskala že več slovenskih krajev, so v Medobčinskem muzeju Kamnik izdatno obogatili z domačo zbirko zvoncev.

Zvonce so kupovali na sejmih

Kravje zvonce so vsaj že od 18. stoletja naprej kovali v okolici Gorij pri Bledu, predvsem v vaseh Višelnica in Mevkuž, kjer je bilo njihovo izdelovanje prava domača kovinska obrt. Iz Gorij so zvonce razpečevali po vsej Kranjski in tako so zašli tudi na sejme v Kamnik, kjer so jih kupovali kmetje iz bližnje in daljne okolice, razloži kustosinja in nadaljuje, da imajo danes zvonci povsem praktičen pomen. Izkušen pastir lahko namreč med mnogo zvonci takoj razloči zvonec svoje živine. Zvonce imajo okoli vratu obešene samo vodnice. Kadar se trop izgubi, se govedo iz tropa zbere okoli »ta zvončaste«, ki pozvanja in s tem privablja izgubljene krave k sebi.

Večino zvoncev, ki jih hrani Medobčinski muzej Kamnik, lahko povezujemo z visokogorskim pašništvom in živinorejo. Poznoantični ali zgodnjesrednjeveški so zvonci z Vodičnega vrha nad Bohinjem, planine Osredek pod Krvavcem in bližnje Straže na Šenturški Gori z ohranjeno kambo. Datiramo jih v čas od 5. do 10. stoletja, predstavi kamniško zbirko kustosinja Janja Železnikar in doda, da so svojo zbirko v muzeju v zadnjem desetletju precej pomnožili. Leta 2007 so namreč odkupili del zapuščine Vlasta Kopača, v kateri je 20 živinskih zvoncev in dvanajst ročajev za zvonce; večina je z Velike planine. Ljubiteljska arheologa Miran Bremšak z Mlake pri Komendi in France Stele z Gore pri Komendi ter etnolog dr. Tone Cevc pa so muzeju prispevali še nekaj zvoncev iz arheoloških najdišč, prav tako z visokogorskih postojank. »V hrambo smo dobili še zvonce iz Narodnega muzeja Slovenije, ki so tudi z območja Julijskih Alp in so del zapuščine dr. Toneta Cevca, neumornega raziskovalca gora, njihovih posebnosti in življenja,« pove kustosinja in doda, da imajo tako v arheološki zbirki muzeja skupno inventariziranih devet zvoncev in tri kemblje (podolgovato kovinsko nihalo v zvoncu). Zvoncev imajo seveda več, inventarizirani, ki imajo status muzealije, pa so nacionalnega pomena, natančno popisani, ovrednoteni, stehtani, izmerjeni in znan je tudi njihov čas nastanka.

Vsak ima svojo zgodbo

Razstava Komu so zvonili prikazuje izbor bronastih, železnih ter medeninastih zvoncev in zvončkov iz arheoloških ter etnološke zbirke in depojev Tolminskega muzeja. Nekaj bronastih primerkov z najdišč Loke – Kolenovica in Ajdovščina je za razstavno predstavitev prispeval arheološki oddelek Goriškega muzeja. Ker pa je posoški prostor okolje, ki je že od davnine vezano na poletno planinsko pašo in pašo na domačih pašnikih, je tudi večji del njihovih razstavljenih primerkov na razstavi živinskih zvoncev.

»Z bronastimi rimskodobnimi zvonci iz Vipavske doline pa želimo prikazati tudi najdišča in na njih odkrite zvonce, ki s planinskim pašništvom nimajo skupnih točk,« sta pojasnila avtorja razstave Marko Grego in Miha Mlinar ter pojasnila, da jih je mogoče razlagati tudi v povezavi z različnimi dejavnostmi, vezanimi na hišna opravila, igro ali male domače živali. »Bronaste zvonce, odkrite znotraj svetišč in kultnih mest, vidimo v kontekstu različnih ritualov, saj je bilo že v starem veku znano, da zvok zvonca odganja zle duhove. Še vedno ostaja delno odprto vprašanje, komu in kdaj je zvonil velik železni zvon(ec) z najdišča Sv. Volar nad Robičem, ki je znana bronastodobna, rimskodobna in zgodnjesrednjeveška postojanka v dolini Nadiže.«

Zvonce iz etnološke zbirke so Tolminskemu muzeju večinoma podarili ljudje, ki so živeli s planinami in zanje. Tudi večina železnih zvoncev iz arheološke zbirke je bila odkrita na območjih nekdanjih pašnikov in iz tega je razvidna tudi njihova funkcija. A vsak izmed njih v sebi skriva lastno zgodbo, stkano v dve tisočletji trajajoči simbiozi med Posočani in planino, sta prepričana avtorja tolminske razstave Komu so zvonili.

Zvonec varuje pred nesrečo

Kustosinja Medobčinskega muzeja Kamnik pojasnjuje, da naj bi zvonec po starodavnem verovanju živega varoval pred nesrečo, mrtveca pa branil pred demoni. Obešen na vratu domače živali naj bi odvračal vražje poglede, zato so zvonce že v rimskih časih obešali na vratove konj, ovac, svinj, mul in celo psov. »V rimskih časih so jih uporabljali kot glasbila, za nakit, pri različnih kultih, verskih obredih, pripisovali so jim apotropejske moči,« našteva Železnikarjeva in omeni bronasti zvonček, ki so ga našli ob zakladni najdbi sodarskega orodja na Grdavovem hribu nad Radomljami, kjer je bil zakopan na skrivnem mestu, in sodi v zbirko njihovih najstarejših zvončkov. Razstavljen je na stalni razstavi Odsevi kamniških tisočletij v kamniškem muzeju, Železnikarjevo pa že dolgo vznemirja vprašanje, ali je morda moral prav nanj pozvoniti vsak obiskovalec, ki je želel priti v mojstrovo delavnico.

Sprašuje pa se tudi, ali so bronasti zvončki, ki jih hranijo v muzeju, morda krasili vhod v kakšno rimsko hišo (domus), morda vilo rustiko. Rimljani so namreč imeli pred vhodnimi vrati svojih hiš, v portiku, na vrtu ali v trgovinah obešenih več zvoncev – tintinabulum – oziroma vetrne gonge. »Verjeli so, da se bodo tako obvarovali pred hudobnimi očmi, duhovi ter da bodo zvonci hiši prinesli srečo in blaginjo,« poskuša Železnikarjeva vsaj delno odgovoriti na zastavljena vprašanja.