A tako je pač z (gospodarskimi) napovedmi, pa če jih pripravljajo izvedenci OECD ali IMF ali evropske komisije ali slovenskega Umarja. Skoraj praviloma se izkažejo za zgrešene, toda kot je nedavno imenitno razložil Črt Kostevc v svoji kolumni Makroekonomska astrologija, »drugega nimamo«, poleg tega pa »obstaja razmeroma širok konsenz upoštevanja in še pomembneje uporabe tovrstnih napovedi, kar jim daje določeno validacijo«. Ali po domače: gospodarske napovedi niso vredne doktoratov, s katerimi so podpisane, toda ker jih vsi upoštevajo, veljajo, čeprav so zgrešene.

A pri deželnem poročilu OECD tako in tako ne gre zgolj in niti ne zlasti za napovedi – te pridejo prav vladajočim, če so ugodne, ali opoziciji, če so neugodne. Gre predvsem za tisto, kar piše v nadaljevanju, torej priporočila lokalnim odločevalcem, kaj naj storijo na določenih področjih. Za temi analitičnimi priporočili je načeloma mogočen strokovni aparat. Danes, ko je OECD slovenski politiki svetovala nadaljevanje bančnega prestrukturiranja (privatizacije), javnofinančne konsolidacije in strukturnih reform ter to (in petletnico slovenskega članstva v organizaciji) podčrtala z obiskom svojega generalnega sekretarja v Ljubljani, je bil, denimo, v Stockholmu direktor izobraževalnega direktorata OECD, ki je švedskemu ministru za izobraževanje priporočil reformo šolskega sistema (po dosežkih svojih učencev v preverjanjih Pisa Švedska iz leta v leto naglo nazaduje).

Včerajšnje poročilo OECD glede priporočil ne prinaša nič res presenetljivega in tudi domači odzivi nanje niso in ne bodo nepričakovani. Vlada je zadovoljna, ker so menda priporočila že tako v skladu z njenimi načrti, največja sindikalna centrala pa nezadovoljna, podobno kot februarja letos po pripombah OECD k višini minimalne plače (v tokratnem poročilu ponovljeno) in malce širše k plačni kompresiji (eni najmočnejših med članicami), ki je porinila minimalno plačo proti medianski, torej tisti, ki jo prejema največ zaposlenih.

Drži, niso vedno zgolj napovedi dvomljive uporabne vrednosti, pač pa so takšna lahko tudi priporočila. Naj gre za OECD, IMF ali evropsko komisijo ali kateri koli drugi med levičarji osovraženi »centralni komite svetovnega neoliberalizma«. A bistvena težava ni to, kaj iz njih Sloveniji predlagajo ali v določenih primerih od nje celo zahtevajo. Če ne prej, bi se lahko iz obremenitvenih testov naučili, da je problem zlasti to, ali imamo mi dovolj znanja, modrosti in politične volje, da njihova priporočila in zahteve »ustvarjalno uresničimo«. Da jim ne sledimo slepo in smo pri tem še bolj papeški od papeža, da pa jih tudi ne izigramo ali se jim izognemo. Oboje smo že počeli in ni se nam obneslo. Pametnejši in spretnejši od nas (ne veliki, za katere tako in tako veljajo druga pravila), torej Avstrijci, Švedi ali Finci, so raje ustvarjalni.