Motorji V6, hibridni pogon, nerazumna aerodinamika, ki je dirkalnike spremenila v prave grde račke. Dobro, saj na koncu velja za vse enako, a vse to ne pripomore k zanimivejšim dirkam. Lahko se le tolažimo, da je Ferrari letos ujel Mercedes nepripravljen, vsaj na začetku sezone. Šok srebrnih še ni tako velik, kot bi lahko bil, saj Hamilton kompenzira tisto, kar so Mercedesovi inženirji prespali v zimskem obdobju. A bolj kot to nas skrbi dejstvo, da še vedno nočejo priznati, da vse te spremembe ne peljejo nikamor, luč na koncu tunela pa je lahko samo vlak, ki pelje naproti. Vse to omejevanje – motorjev, menjalnikov, vsega drugega – je šport pretiravanj in ekscesa naredilo politično korekten in zdolgočasen, kot tiste gospodinje iz reklam, ki se veselijo le še novega pralnega praška.

Iz takega dolgočasja navadno ne nastane nič dobrega. Nekdanji dirkači se upravičeno vedno bolj glasno pritožujejo nad stvorom, v katerega se je spremenila formula 1. Politična korektnost ubija šport, ubija veselje do gledanja, celo do dirkanja samega. Ko so dirkači nekoč imeli za zadnjico več kot 1000 konjev, aerodinamiko pa takšno, da je dirkalnik skoraj pribilo na asfalt, ko so imeli občutek, da jim bodo oči padle iz očesnih jamic, so v cilj pripeljali fizično in psihično povsem izmučeni, a zadovoljni, da so preživeli. Dirkalniki bi se morali vrniti v čas, ko so bile to komaj ukrotljive zveri na štirih kolesih, danes pa so po dirki dirkači – nekdanji dirkač Derek Warwick jih je poimenoval popolni PR-stroji – sveži, kot da so se pravkar odpeljali na izlet s kolesom. Zato Anglež meni, da bi morala formula 1 narediti korak nazaj in dobiti pregled nad dogajanjem, preden bo prepozno.