Da ni nič več tako, kot je bilo, odslej velja tudi za nemškega avtomobilskega giganta Volkswagen. Do nedavna vsemogočni Ferdinand Piëch, vnuk znamenitega Ferdinanda Porscheja, ključni mož pri razvoju mnogih avtomobilov, član avtomobilske hiše slavnih in zaradi vloge v razvoju avtomobilske industrije leta 1999 imenovan celo za avtomobilskega direktorja stoletja, je poražen. V sporu s predsednikom uprave koncerna Volkswagen Martinom Winterkornom, ki ga je zanetil sam – z izjavo za revijo Der Spiegel, v kateri je dejal, da se njuna pogleda razhajata in da se od njega distancira –, je namreč potegnil kratko. Zato je odstopil s položaja predsednika nadzornega sveta, funkcije, ki jo je zasedal zadnja leta, in funkcije, ki si jo je po sestopu s položaja direktorja leta 2002 izbral sam. Do takrat mu je v pičlih desetih letih v vlogi generalnega direktorja uspelo skupino Volkswagen z roba prepada, na katerem se je znašla leta 1993, najprej rešiti, potem postaviti na noge in jo izstreliti med najuspešnejše avtomobilske proizvajalce. Tudi ko se je umaknil, pa je Piëch na položaju predsednika nadzornega sveta, predvsem zaradi preteklih zaslug, iz ozadja vlekel vse pomembne niti.

Konec pomembnega poglavja

Leta 2006 je bilo na primer za slovo njegovega naslednika na položaju direktorja koncerna Bernda Pischetsriederja dovolj že to, da je javno le malce podvomil o njem in dejal, da se bodo o njegovi usodi še pogovarjali. Zato niti ne čudi, da so nekaj podobnega vsi pričakovali tudi tokrat. V javnosti se je že ugibalo o Winterkornovem nasledniku, na njegovem položaju so mnogi že videli Porschejevega direktorja Matthiasa Müllerja, ki naj bi ga izbral Piëch sam, sprožile so se debate o morebitnih nadaljnjih spremembah pri Volkswagnu... Prav nihče pa ni pomislil, da bi se utegnilo končati, kot se naposled je: z močno podporo nadzornega sveta trenutnemu direktorju Winterkornu in s takojšnjim Piëchovim odstopom. S tem se, tako ali drugače, končuje neko poglavje Volkswagnove zgodovine, saj je bil Ferdinand Piëch, ne glede na funkcijo, ki jo je zasedal, ključni mož pri vseh odločitvah, ki so jih sprejeli pri Volkswagnu v zadnjih dobrih dveh desetletjih.

Seveda to še zdaleč ni bil njegov edini prispevek v razvoju avtomobilske industrije. Kot članu Porschejeve družine mu je bilo najprej proti koncu 60. let prejšnjega stoletja zaupano vodenje projekta izdelave porscheja 917, ki se je pozneje izkazal za enega najuspešnejših in dih jemajočih dirkalnih avtomobilov. Med drugim je Porscheju prinesel prvi zmagi na dirkah 24 ur Le Mansa v letih 1970 in 1971. Rezultat njegovega inženirskega udejstvovanja je bil tudi petvaljni dizelski motor za Mercedes, kmalu zatem pa so ga imenovali za glavnega inženirja pri Audiju – ta znamka prestižnih avtomobilov je bila takrat v senci Mercedesa in BMW, v 20 letih Piëchovega delovanja (vmes je postal tudi glavni mož znamke) pa je s številnimi inovacijami in novostmi, med drugim uvedbo znamenitega štirikolesnega pogona quattro, doživela popoln preporod.

Oče dvanajstih otrok

Podobno kot z Audijem, le da precej širše, mu je od leta 1993 uspevalo tudi s koncernom Volkswagen. Skupina se je pod njegovim vodstvom krepila in širila, pod svojim okriljem je preporodila Seat in Škodo in sprejela prestižne znamke Bugatti, Lamborghini in Bentley. Na kritike, da je v koncernu preveč podobnih avtomobilov, se je Piëch večkrat odzval z besedami: »Več palic ujame več rib.« Ob tem je Piëch tudi najzaslužnejši za to, da je na ceste zapeljal bugatti veyron, eden najatraktivnejših avtomobilov zadnjega časa in v svoji posebni različici tudi v Guinnessovo knjigo rekordov vpisan najhitrejši cestni avtomobil na svetu. Pri njegovem razvoju je namreč vztrajal tudi, ko so mu vsi po vrsti očitali, da gre za noro razmetavanje denarja, vmes pa je zaradi nedoseganja pričakovanj odpustil kup njegovih razvojnikov. Po drugi strani je bila njegova zamisel tudi razvoj Volkswagnovega vozila XL1, dvosedežnika s porabo enega litra goriva na 100 kilometrov, zanimivo pa je, da je za svoj največji dosežek poleg že omenjenega porscheja 917 ob neki priložnosti izpostavil Volkswagnovo veliko limuzino phaeton: »Premalo je dobrih velikih avtomobilov. Tistih nekaj znamk, ki jih imajo, pa z njimi zasluži preveč denarja. Zato smo se vmešali tudi mi.«

Mnogi ga niso marali predvsem zaradi obsedenosti s podrobnostmi, zaradi česar se je v njegovi nemilosti znašlo mnogo razvojnikov, oblikovalcev, inženirjev... Kaj je bilo vzrok za to, da se je danes 78-letni Piëch, oče 12 otrok, ki jih ima s štirimi ženami, in lastnik ogromne zasebne avtomobilske zbirke, javno obrnil proti Winterkornu in doživel prvi, a zelo boleč poraz, še ni jasno. O podrobnostih namreč ni govoril, o njih pa ne govori niti uradno Volkswagnovo sporočilo o »medsebojnem zaupanju, ki ga ni bilo več«. Razlogi za zamenjavo, do katere ni prišlo, naj bi bili kljub fantastičnim prodajnim številkam v slabših rezultatih Volkswagna na ameriškem trgu, nizkih maržah pri nekaterih najbolj prodajanih modelih, v izostanku nizkocenovnega avtomobila...