Pri notarju je bilo vse opravljeno hitro in brez težav, zato me je naslednji dan, zadnji delovni dan pred prazniki, čakal samo še dvig izgubljenega dokumenta in oddaja vloge na naslov, ki mi ga je sodelavka notarke prijazno napisala na listek. Vse se je zdelo logično, čisto in mirno, kot prekrasno jasno nebo nad Ljubljano.

Sprehod po Ljubljani razkrije neverjetno pestro, živahno in dinamično socialno življenje, čeprav gre za delovne ure. Na obeh nabrežjih v središču je praktično nemogoče dobiti prosto mizo, ljudje vseh starosti posedajo, pijejo kavo, se pogovarjajo in zajemajo sonce s pomirjenimi obrazi. Prav tak obraz je čakal tudi na oddelku za matične zadeve, kjer nas je tiste, ki smo potrebovali samo takšne ali drugačne izpiske, prijazna gospa povlekla prek vrste in nas odrešila v nekaj minutah. Iz stavbe na Tobačni smo stopali z občutkom, da država vsaj v smislu servisa državljanom dejansko funkcionira, ne glede na maso ležernosti, razlito po nabrežjih Ljubljanice.

S prijetno utrujenostjo v nogah, lepo ogret od sonca, sem prikorakal na naslov, ki mi ga je uslužbenka pri notarki prijazno napisala na listek. Kotnikova 5. Ne, ni pomote, čeprav so table tam govorile drugače: Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Dobro, razčistimo kar takoj: zakaj človek ne preveri, ali je naslov, ki ga je dobil pri notarju, pravi? V svoji švejkovski maniri ne znam odgovoriti drugače kot s protivprašanjem: kje, če ne pri notarju, kjer (vsaj po statistiki sodeč) večinoma, in to odlično, služijo prav s temi zadevami, naj človek dobi pravo informacijo za tako preprosto in vsakodnevno stvar, kot je naslov, kamor mora vložiti vlogo za sporazumno ločitev? Kakor koli, naveza moje nepremišljenosti in nagajive ali pa bedaste poetike pomočnice notarke, s katero se nisva srečala prvič v življenju in ki me ni prvič v življenju poslala v napačno smer, je na široko odprla vrata za vizionarstvo Kafke, ki se je popolnoma nepričakovano, tako rekoč iz nikjer, spustil s kristalno jasnega, modrega neba nad Ljubljano.

Kotnikova 5: za steklenim pultom sta sedela dva vratarja. Eden na pogled namrščen in nevaren, drugi pa z nasmejanim obrazom. Prijazno mi je razložil, da so sodišča preselili, in me popolnoma suvereno usmeril na Kersnikovo 2. No, nekoliko podaljšan sprehod na tako lep dan seveda ne more biti problem, sploh v Ljubljani, kjer je tako rekoč vse za vogalom. In res, še preden človek uspe razviti misel ali dve, že stoji pred naslednjo vratarnico. Ponovno dva vratarja, tokrat oba nasmejana. Z razumevanjem sta me poslušala in nato izjemno prijazno razložila, da so mi žal dali napačno informacijo. Pri njih so samo sodišča, ne pa tudi vložišče. To je za Figovcem, kjer je bila včasih policijska postaja. Na moje prvo previdno vprašanje, ali to zagotovo drži ali se jima samo zdi, sta tako odločno in suvereno potrdila, da bi spravila v človeško lego še največjo zver. Ampak pred tretjo vratarnico, v kateri sta ponovno sedela dva čuvaja, se je zgodba ponovila. V celoti. Od razumevajočega odkimavanja, prek pikrih pripomb na račun kolegov vratarjev, ki so si me – vsaj po njunem prepričanju – nekoliko privoščili, do neverjetne suverenosti, s katero sta me usmerila nazaj na Kotnikovo. Le da tokrat ne na številko pet, ampak devet. Sigurno in stoprocentno. In čeprav je bilo še vedno vse za vogalom, je slika sončnega in jasnega neba začela pokati po šivih. Počila pa na omenjenem naslovu, kjer se je seveda zgodba ponovila. Ne, gospod, žal, cela stavba je v lasti Elektra Ljubljana in v njej ni nobenih drugih služb… Tokrat samo en vratar, ki me je spet suvereno usmeril na nov naslov. Seveda je bila mera bedaka že polna do roba in čez. Nazaj na cesti človeku ne ostane drugega, kot da ponižno prime Kafko pod eno roko, Švejka pod drugo in se v tišini, pod soncem, ki je zdaj že žareča krogla sredi puščave, z nogami, v katerih se že pretaka svinec, z glavo, v kateri je popolnoma vse razsuto in brez kompasa, ponižno odpravi domov. H googlu, kajpada, kjer bi moral začeti. Kajti brez googla ni smisla. Brez googla ni poti.

Ko sta Švejk in Kafka odšla iz stanovanja, je preprosto ostala statistika. Naj se sliši, kakor se hoče, naj se o tem še tako ne sme govoriti – po mojih tabelah je v tej državi, v kateri se poznamo tako rekoč vsi, veliko preveč prstov na obeh rokah za vse, ki niso s prijaznim nasmeškom, gladko in mirno, sproducirali niza variacij na človeško majhnost, od malih nategov do brezkompromisnega klanja za hrbtom. Ne govorim, da je to naša posebnost, je pa dejstvo. Ki je v državi, kjer je vse za vogalom, toliko bolj zgoščeno in nemogoče. Skupaj s tiho večino, z mnenjem ali brez njega, ki tej bedi statira, jo organsko podpira in zapira.