4. maj 2015 /list iz dnevnika/

Spomin mi že peša, a na ta dan smo včasih jokali. Spominjali smo se, kako je umrl v Ljubljani in kako je jokala vsa država in vsi ljudje. Eni iskreno, drugi iz dolžnosti, tretji zaradi slutnje, kaj bo. Danes skoraj nihče ne joka za njim, vsaj javno ne. Nekoč je rekel sodišču, da ga ne priznava, vodil je stranko do zmage in armado skozi usodne bitke. Bil je predsednik, diktator, svetovni vladar. Spominjam se, kako se je pokazal s cigaro in lepo ženo. Mahali smo mu, ko nas je na poti na Brdo pozdravljal iz avta. Spomnim se, da so nas učili, da je svoje sodelavce odstranil ali ustrahoval, da je vedno znal govoriti o delavcih, čeprav je sam živel kar gosposko. Koliko denarja je imel, ni bilo pomembno. Nihče ga ni nikoli vprašal, a viski, jahta, rezidence in vse drugo gotovo niso bili poceni. A to si je zaslužil – kot uplenjene medvede v Kočevskem rogu in vse, kar je ljubil. Zato smo mu posvetili mesta, ulice, trge in spomenike. Ko je odšel, so mnogi preroško trdili, da takega ne bo več, da smo (bili) on vsi mi. Danes mi nismo več on, kje pa! Ulice v glavnem mestu nima več, na današnji dan pa se samo peščica izgubljenih v času še spomni nanj, ker je zdaj zločinec, ki je dušil narode in pobijal svoje nasprotnike. Tisti, ki so ga oboževali, se ga sramujejo, njegov rojstni kraj je prazen in zapuščen, njegovo zadnje bivališče najpogosteje obiskujejo slovenski turisti. Josipa ni več.

4. maj 2050 /list iz dnevnika/

Našel sem dnevnik svojega očeta, ki ga je skril na podstrešje. Prav na današnji dan je naš ljubljeni vodja prejel odlikovanje JJ. To je najvišje odlikovanje za brezčasnost z lipovim listjem in križem. Podelil si ga je z demokratičnim dekretom in vsi smo navdušeni, saj se spominjamo časov, ko so ga teptali in je sodstvu rekel ne. Tudi on ni priznal sodišč, če so ga obsodila, in tudi on je dobil mnoge bitke in nas osamosvojil, osvobodil – v nekaj dneh in z orožjem, ki ga je iztrgal okupatorju. Pristal je za rešetkami, ker se jim je postavil po robu, a ni klonil. Ne, še v času svojega življenja je dobil spomenik, tablo! Tudi kak somišljenik je izginil, čeprav je prej pisal prošnje za odložitev kazni. Res je, njegove legendarne zvijače so postale pojem. Zdaj je našel kakšno pošiljko orožja, zdaj je kakšna izginila. Skrivnosti je imel rad, a tudi denarja se ni branil. Tudi pri njem niso mogli nikoli ugotoviti, koliko denarja je imel. Če je bil osovraženi diktator lovec, je on ljubil steno, na katero je plezal; bolj so ga skušali pahniti z nje, bolj je lezel proti vrhu! Ponosno danes prebiramo njegove knjige o tem, kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo. Če so nekdanjemu diktatorju posvečali metre in metre knjig, jih naš vodja piše sam! Najhujših nasprotnikov se je vedno lotil kot vzornik: partijo je prepoznal in zavrgel nekje na poti v Jajce. Zvezdo je nosil, da bi jo lahko zavrgel. Če je nekoč nekdo pred njim največjim rekel ne, se je on pomeril z najmanjšim in dokončno slavil, ko so bile Murgle z dekretom preimenovane v Matoze. Janez bo vedno!

/Pripis je nastal na podstrešju in na skrivaj. Ni najbolj primeren za ta čas. Zato upam, da dnevnik nekoč najde sin in zapiše kaj o novih j(unakih). Kajti junaki zagotovo bodo, le za ljudstvo me malo skrbi./