Spet drugih stvari iz sporočil do zdaj nismo vedeli. Dokončno je postalo jasno, zakaj je druga Janševa vlada na vrh banke potisnila Aleša Hauca, direktorja iz Petkove kadrovske mreže, ki je za hišnega odvetnika NKBM imenoval Janševega zagovornika. Če je namreč Kovačič Janšo res podrobno obveščal o poslih na Hrvaškem, pri katerih je na računih v tujini in v kovčkih končalo skoraj 30 milijonov evrov, ni težko domnevati, da je bilo treba tveganje morebitnih (prevelikih) razkritij, povezanih s spornimi posli, »omejiti«. Nov je tudi podatek, da je Kovačič že spomladi 2005 očitno vedel za tesno prepletenost Pivovarne Laško in Infonda Holdinga, ki je šele štiri leta pozneje pristal v uradni lasti Boška Šrota. To namreč odpira vprašanje, zakaj slovenski bankirji tudi po letu 2005 obeh družb pri odobravanju posojil niso dojemali kot skupino, ampak kot ločeni enoti, kar je Šrotovim povečevalo manevrski prostor pri najemanju slabih posojil.
Kaj je torej največja dodana vrednost afere »Kovačičleaks«? Najprej, da je idealna analiza duha pomembnega dela slovenske državnogospodarske elite in okolja, v katerem deluje. Ta je očitno pripravljena v zameno za pomoč pri obrambi svojega položaja, ki za marsikaterega posameznika pomeni vrhunec njegove kariere, storiti domala vse: razkrivati zaupne dokumente, urejati službe za zaslužne, se spajdašiti s »posredniki« ne glede na njihovo barvo. Ne gre namreč spregledati, da je Kovačič, do leta 2008 še velik častilec lika in dela Janeza Janše, na položaju brez večjih težav preživel tudi vlado Boruta Pahorja.
Hkrati nam sporočila dokončno razkrivajo način Janševega komuniciranja s svetom. Iz njih lahko sestavimo matrico »predsednika«, ki je neposredno obveščen o vsem, tudi o najmanjših podrobnostih, a na dopise nikoli ne odgovarja pisno. Za to raje uporablja dva kanala – osebne sestanke, kjer so se določale »strateške smernice«, in posrednika, ki je skrbel za njihovo operativno izpeljavo. Pri NKBM je bil to Petek, ki so ga v tej vlogi že leta 2008 razgalili tudi prisluhi v zadevi Čista lopata, pri kadrovanju na Delu in Petrolu pa Andrijana Starina Kosem, spet v drugih zgodbah kdo tretji... S tem Janša ne le briše sledi, ampak v maniri pravega totalitarnega vladarja doseže tudi psihološki učinek. Državni direktorji in preostali »podrejeni« nikoli niso dobro vedeli, pri čem so, kar je razvidno tudi iz »večne« negotovosti, ki preveva Kovačičeva sporočila.
Tu se spet vrnemo k razumevanju (novejše) zgodovine. Vsaka podobnost komunikacije iz NKBM s »šablonami« iz zadeve Patria, v kateri je Janša po ugotovitvah preiskovalcev komuniciral izključno z Zagožnom, s katerim je bil v rednih osebnih stikih, je verjetno zgolj naključna. Prav tako tudi dejstvo, da je Kovačič Janšo prosil za »dobro besedo« pri Zagožnu prav v času, ko se je ta s Finci dogovarjal o delitvi provizij. Zgodovino po navadi pišejo zmagovalci, včasih pa tudi ustavna sodišča.
