Slovenskemu državnemu holdingu (SDH), ki v imenu države vodi postopek prodaje Telekoma, so na ministrstvu kljub temu predlagali, da Soline izloči iz prodaje, vsaj dokler v koncesijski pogodbi bolje ne uredijo vprašanj zagotavljanja javnega interesa varstva narave in kulturne dediščine. »SDH nam je odgovoril, da za to ni dovolj časa. Na ministrstvu tako za zdaj nimamo druge informacije kot to, da prodaja družbe Soline poteka skupaj s prodajo družbe Telekom,« pojasnjuje Vidičeva.
Razmišljajo o predkupni pravici
So pa v SDH našli drugo možno rešitev: država bi lahko Soline od Telekoma kupila na podlagi predkupne pravice. Vlada je že pristopila k pogajanjem o ustanovitvi predkupne pravice, vendar Vidičeva opozarja, da je tak ukrep možno izvesti le, če bodo našli sredstva v proračunu in če bodo presodili, da bi s tem zaščitili nacionalni interes.
Vodja Krajinskega parka Sečoveljske soline in namestnik direktorja Solin Andrej Sovinc pravi, da je podobno nezaupanje do morebitnih novih upravljalcev vladalo tudi leta 2003, ko je država Telekomu oziroma njegovi hčerinski družbi podelila koncesijo za soline. A se je zgodba po njegovem mnenju končala dobro. »Novemu lastniku pa bo treba prenesti, kako upravljati to območje, da bo tu polno ptic, da se bo zraven pridelovalo sol, da bo do neke mere lahko tudi izjemno atraktivno za turizem. Ne more pa biti to območje, ki bi bilo pozidano, ali območje za masovni turizem,« meni Sovinc.
Da prodaja Telekoma ne predstavlja največje nevarnosti, temveč sečoveljsko dediščino najbolj ogroža neusklajeno delo ministrstev, je prepričan Franco Juri, direktor Pomorskega muzeja. »Že leta 2012 smo opozarjali na nevarnosti neusklajenosti pravnih aktov in nedelovanje države, ki je ponovno dokazala, da se ne zna dogovoriti o ključnih vprašanjih. Če država ne zmore pravne in finančne doslednosti do tega bisera, potem je vsaka sprememba tvegana,« meni Juri, ki opozarja predvsem na problematiko delovanja Muzeja solinarstva, za katerega skrbi prav Pomorski muzej, sredstva pa naj bi zanj zagotavljalo okoljsko ministrstvo.
Nenavadna situacija, ko krajinski park upravlja podjetje, sredi tega parka pa je muzej, za katerega bi morala skrbeti država, je posledica ponesrečenega načrta upravljanja krajinskega parka za obdobje 2011–2021. Po tem načrtu celotna vstopnina v park pripada družbi Soline, medtem ko naj bi ministrstvo na račun tega izpada dohodka vsako leto Pomorskemu muzeju za delovanje zagotovilo 35.000 evrov. Toda država je snedla svojo besedo, saj je lani za delovanje muzeja namenila zgolj 19.400 evrov, letos marca pa je to financiranje celo ukinila.
Ministrstvo: Denarja za muzej pač nismo našli
Generalna direktorica direktorata za okolje Tanja Bolte je pojasnila, da so morali v letošnjem proračunu znižati sredstva za 16 odstotkov, tako da so vsi parki, vsa zavarovana območja dobila manj denarja. »Glede na finančno situacijo pač nismo bili sposobni zagotoviti niti 35.000 niti 20.000 evrov,« je dejala Boltejeva. Juri pa opozarja, da so od leta 2011 v Muzeju solinarstva izgubili možnost trženja solnega fonda. »Kot muzej smo se financirali z vstopninami, ki gredo po novem družbi Soline. Od javnega zavoda se sedaj pričakuje, da bo delal zastonj za podjetje, ki trži. Ali je to dopustno v eni pravni državi,« se še sprašuje Juri, ki je zavrnil ponudbo krajinskega parka, da bi v muzeju dežurali njihovi zaposleni. Po njegovih besedah zaplet ni nastal zaradi vodstva krajinskega parka, ampak zaradi pravno neutemeljene odločitve ministrstva za okolje, ki ni zagotovilo sredstev za upravljanje muzeja. »Ta konflikt, ki zdaj navidezno nastaja med parkom in muzejem, ni potreben,« opozarja Juri.
Muzej solinarstva je trenutno (le) začasno odprt tri ali štiri ure na dan. V njem prostovoljno dežurajo delavci Pomorskega muzeja.
