Vsakdo, ki potuje skozi sodobno Italijo, se mora čuditi neprekosljivi domišljiji Italijanov. Na tekmovanju najustvarjalnejših narodov na svetu bi zmagali z zavezanimi očmi. Nemčija je nedvomno ekonomski motor Evrope, v dobrih časih je Francija njegovo kulturno središče, Velika Britanija pa edina, ki na celini obvlada organizacijo finančnih imperijev. Italija, ki je shizofreno razcepljena na svoj sever in jug in v konstantni krizi, je vsemu svetu prodala svoj življenjski stil.

Ves svet pomeni ves svet. Eno najboljših italijanskih pic se dobi v Kartumu, kjer imajo v picerijah dva jedilnika. Enega za domačine, enega za tujce. Testo je enako za vse in se kosa s tankimi hrustljavimi pogačami, ki jih na Campo dei Fiori peče pek nasproti spomeniku Giordanu Brunu. Brez oklevanja se zlepi s katero koli kulturo. Tudi v Odesi se nad italijansko hrano ne gre pritoževati. V Kijevu še manj. Ena zanimivejših italijanskih restavracij je poleg trgovine z avtomobili, ki ima v izložbi ferrarije. Oligarhi so morda nizkega rodu, vendar so se navadili izbirčnosti, ki sodi k solatam iz morskih sadežev in pikantnim paradižnikovim omakam. Parmezan s pečati, da je pravi reggiano, in oljčno olje extra vergine je mogoče kupiti v najodročnejših mestih ameriškega Srednjega zahoda in v središču Teherana. Stroje za kavo gaggia uporabljajo na otoku Zamalek v Kairu, v Adis Abebi in v Majdanpeku. Na posteljico iz rukole pa danes dajo vse od sušija do kranjske klobase. Italijanske obleke in čevlje nosijo ruski tajkuni, agenti Cie, srednješolke v vseh šolskih sistemih, tudi pod burko, če je treba, fakirji in samuraji, ko gredo na dopust. Špageti vesternom se je mogoče tudi smejati, čeprav gre za klasiko svetovne kinematografije, novi seriji klasičnih ameriških terenskih avtomobilov jeep pa ne. Pa bi se človek nasmehnil, ker vzbujajo vtis, da so jih naredili v Fiatu. Vtis je pravilen. Naredili so jih v Fiatu. Fiat je kupil Chrysler in je z njim postal lastnik Jeepa.

Tukaj se je sklenil eden od zanimivejših tokov zgodovine. Jeep je bil avtomobil, s katerim so Američani okupirali Evropo in se na njem pripeljali v Torino, kjer je bil sedež Fiata. Fiat je bil tovarna avtomobilov, ki je pod Mussolinijevim režimom ponovno vzcvetela, ker je fašizem s protekcionističnimi davki preprečil uvoz ameriških avtomobilov, da bi zaščitil torinsko tovarno. Da bi produkcija stekla nemoteno, so fašistične paravojaške milice že leta 1921 zažgale torinsko delavsko zbornico, od koder so po prvi svetovni vojni delavci zasedeli tovarniške uprave, in do Mussolinijevega prevzema oblasti vodile produkcijo z delavskimi sveti. Ko je Mussolini prevzel oblast, so iz tovarn odpustili 4000 komunistov in začeli izdelovati tanke, oklepne avtomobile, vojaške tovornjake in letala. Z vsem tem železjem je Italija veličastno izgubila vojno proti Ameriki in Rusiji in leta 1943 kapitulirala. Pol države je bilo v rokah Američanov in Angležev, pol pa Nemcev in ostankov Mussolinijevega režima. Dva tedna pred kapitulacijo Nemčije, ko so bili ruski tanki že pred Berlinom, nemška vojska pa se je skupaj s kolaboracionističnimi milicami umikala skozi Slovenijo, so se Italijani z orožjem v roki uprli fašizmu in osvobodili svojo državo. Že 26. aprila ni bilo mogoče v celi državi najti fašista. Vsi so čez noč postali osvoboditelji.

Petindvajsetega aprila je bil v Italiji lep praznik. Lahkoten in simpatičen, poln pesmi in polnih restavracij. V državi, ki je iz svoje kuhinje naredila najuspešnejši projekt kulturnega imperializma v zgodovini sveta, ne gre drugače, kot da se praznuje pri polni mizi.

Kaj so praznovali? To neverjetno spretnost, da iz poraza narediš zmago, ruševine, ki si jih sam naredil, pa ponudiš kot turistično atrakcijo in za razdejanje kriviš barbare. Tudi iz tega, da si metal kristjane levom, narediš prelep spomenik velike civilizacije in ga pretvoriš v trenutek njenega preporoda v novo obdobje človeštva.

Meni je ta način obravnavanja zgodovine na vso moč simpatičen. Seveda ni edini. Mogoče je tudi praznovati poraze in iz njih črpati ideje za družbene preporode. Veliko srbsko praznovanje 600. obletnice poraza v bitki pri Gazimestanu leta 1989 je bilo veličastno prebujenje naroda. Bilo je uspešno. Še 200.000 mrtvih. Ob sedemdesetletnici druge svetovne vojne se ob vseh komplikacijah splača praznovati zmago tudi v Sloveniji. Kolosej težko ohraniš pri življenju kot narodni spomenik z interpretacijo, da so v njem metali leve kristjanom.