V Mestni galeriji Ljubljana se lahko prav v teh dneh krohotate in nihče vas ne bo grdo pogledal. Še do 7. junija bo namreč tam na ogled razstava Primeri smeha v umetnosti, ki nastopa kot nekakšno logično nadaljevanje Fragmentov sreče v umetnosti, razstave, ki si jo je bilo v isti galeriji mogoče ogledati pred tremi leti. Skupna nit obeh postavitev je prav pisana paleta smešnih podob, ki odsevajo subjektivno naravo posameznih ustvarjalcev, meni kustos Sarival Sosič. Zato je tokrat izbral nove odtenke – na razstavi namreč sodelujejo striparja Iztok Sitar in Izar Lunaček, videast Miha Vipotnik, slikarji Barbara Jurkovšek, Silvester Plotajs Sicoe in Vladimir Leben ter fotografa Manca Juvan in Matjaž Rušt.
Nagnjenost k tragičnemu
Skupaj poskušajo odgovoriti na vprašanje, kaj sploh je smeh. Zanima jih, zakaj in kako se v sodobni likovni umetnosti pojavljajo podobe, ki lahko smeh izzovejo. Nekoč so se namreč ljudje smejali drugim pojavom, kot se jim smejimo danes, in še danes se zdijo na drugih koncih sveta ljudem smešne drugačne stvari kot nam tukaj, razlaga relativnost doživljanja smešnega Sosič. »V zgodovinski perspektivi sicer vidimo, da je nekaj elementov, predvsem čustvenih, vendarle skupnih in se denimo v raznih komedijah in parodijah ponavljajo,« dodaja kustos.
Kot smešne lahko včasih doživljamo nenavadne stvari, ki jih ne razumemo popolnoma. V likovni umetnosti lahko tako smeh povzroča odmik od logičnega – denimo neobičajna, ironična ali celo absurdna barvna ali prostorska kombinacija. »Religija, družba in vladajoči sistemi so hoteli smeh od nekdaj nadzorovati; šele tisti, ki se smeje sproščeno, je namreč sposoben misliti tudi zunaj kanona ali družbeno sprejetih norm. Za sistem je veliko bolje, če si rahlo zamorjen, žalosten in imaš težave. Takrat si prestrašen, ne reagiraš, ne poveš svojih misli,« razlaga naš sogovornik. In taka je po njegovem mnenju tudi slovenska umetniška produkcija – vsaj v 80 odstotkih dramatična, nagnjena k tragiki in žalosti.
Kritični ples po žerjavici
Smešno ali srečno se nam lahko hitro zazdi kičasto, narejeno brez tehtnega premisleka. A prav izbor ustvarjalcev, ki ga Sosič predstavlja, dokazuje, da pisane barve ne predstavljajo vselej zgolj živahnih vsebin, pogosto gre celo za stvaritve, ki izvabljajo smeh zgolj na površini, če pa se jim temeljiteje posvetimo, ugotovimo, da je celostno sporočilo dela resno, pogosto družbenokritično, morda celo kruto.
V tem smislu zagotovo izstopa dvodelna video projekcija Brez besedMihe Vipotnika, ki prikazuje satelitske posnetke posledic ameriške agresije na Bližnji vzhod ob satelitskih posnetkih Las Vegasa, kjer si ljudje v igrah na srečo nabirajo denar, ki prinaša minljive užitke, a je hkrati tudi osnovo gonilo vojn. Ali pa razigrani Disco bears (Disko medvedi) Vladimirja Lebna, s katerimi avtor opozarja na človekov izkoriščevalski odnos do živali, saj denimo medvede še danes učijo plesati tako, da morajo najprej skakati po žerjavici. »A avtorjevo motivacijo mora gledalcu seveda nekdo pojasniti. Če mu je ne, si lahko obiskovalec sliko razlaga na njemu lasten način – zakaj pa ne? –, likovna umetnost je bila vedno izjemno večplastna,« pozdravlja raznolike interpretacije Sosič.