V časih prvih delnih političnih otoplitev v nekdanji Jugoslaviji, torej na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, je nekaj hrvaških zanesenjakov vodilo prepričanje, da mora država v glasbenem in umetniškem smislu pokukati čez ozke robove svojih meja – tako je bil ustanovljen festival Zagrebški bienale, ki že več kot petdeset let občinstvo seznanja z zadnjimi trendi v sodobni kompoziciji. Festival se je v šestdesetih in sedemdesetih vpisal med največje glasbene dogodke v Evropi in Zagreb je za teden dni postal prestolnica sodobne glasbe, kakršne so bile še Pariz, Köln, Varšava in Darmstadt. Na festivalu so gostovala največja imena modernistične glasbe, njihova dela pa so močno vplivala na domače skladatelje, tudi slovenske, ki so vse bolj opuščali tradicionalni glasbeni izraz 19. stoletja in politično korektni neoklasicizem ter se začeli predajati zvočnim kompozicijam in vdoru naključja.

Merjenje utripa sodobnosti

Danes je globalna situacija precej drugačna kot pred nekaj desetletji – močna informacijska sprepletenost sveta je zmanjšala pomen osrednjih centrov, zato na začetku 21. stoletja nimamo več svoje Varšave, Darmstadta ali Zagreba. Posledično je predvsem v zadnjem desetletju izgubljal tudi zagrebški glasbeni bienale, ki ni zmogel več prerasti lokalnih okvirov, kar ni toliko odraz nesposobnosti vodstva kot veliko bolj spremenjene družbene klime. Toda naši sosedi so trmasti in tradicijo nadaljujejo – sodeč po sporedu letošnjega bienala, ki se je sklenil minuli konec tedna, se jim to že obrestuje. Res je: velika imena ne prihajajo več na vesela nočna druženja in izmenjavanje revolucionarnih idej, toda festival ohranja pomembno funkcijo predstavljanja sodobne glasbene ustvarjalnosti: toliko izjemne sodobne glasbe, kot je lahko slišijo Zagrebčani v enem tednu, se v Ljubljani ne zvrsti v nekaj letih.

Seveda imamo nekaj »zaslug« za to tudi Slovenci, ki sodelujemo v poustvarjalnem pogledu (Orkester Slovenske filharmonije, akordeonist Klemen Leben, Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, pihalni kvintet Slowind) in posledično tudi s svojimi skladbami (Urška Pompe, Nina Šenk, Vito Žuraj, Lojze Lebič, Vinko Globokar) – za vse naše umetnike je to vendarle pomemben dosežek, saj so se znašli med vodilnimi ansambli sodobne glasbe (Klangforum z Dunaja, ansambel Musikfabrik, ansambel Asko/Schönberg) in predstavitvami velikih del sodobnih skladateljev, med katerimi prednjačijo G. Aperghis, U. Chin, B. Mantovani, H. Birtwistle, E. Poppe, K. Saariaho, G. F. Haas, M. van der Aa, T. Ades, W. Rihm. Zagrebški bienale tako postaja pomembno mesto, kjer je možno preveriti utrip sodobne glasbe, manj pa je najbrž osišče novih idej.

Nuja izvajalske kakovosti

Podobna dvojnost je letos zaznamovala že otvoritveni dan festivala – spomnim se časov, ko se je v prenatrpani zagrebški Operi izvajalo Ligetijevega Makabra in Tan Dunovega Marca Pola, veliki deli sodobnega glasbenega gledališča, tokrat pa se je bilo treba zadovoljiti s praizvedbo opere Madame Buffault hrvaškega skladatelja Borisa Papandopula. Gre za delo, ki ima pomen predvsem za hrvaško zgodovino glasbenega gledališča in hkrati predstavlja zanimiv primer »zapoznele« nadrealistične opere – podobno zgodbeno pašto bi bilo mogoče pripisati Cocteauju in tridesetim letom 20. stoletja, Papandopulo pa je seveda nekaj let kasnejši, k skladateljevanju pa ga je gotovo morala gnati tudi modernistična glasba, ki jo je spoznal na zagrebškem bienalu in ki mu je ostala tuja. Izvedbo so pripravili študenti zagrebških umetniških akademij – podobne akcije poznamo tudi iz sodelovanju ljubljanskih akademij, le da se je zdela snov primernejša za mlade, ki so svojo fantazijo usmerili v nadrealistične kostume ter najrazličnejše rekvizite in so že s svojo telesnostjo opero napolnili z mladostno svežino, zaradi česar sta partitura in dramaturško precej šibak libreto vendarle lahko zadihala. Nekaj pomembnih potez je prispevala tudi režija (Dora Ruždjak Podolski), ki je ohranjala mladostno, dinamično mizansceno, ob kateri sem pomislil, da je izdelek zagrebških študentov vendarle bolj dovršen od tistega, kar nam ponujajo domači študenti. Optika je lahko tudi drugačna: zagrebška operna kultura je nasploh na precej višji ravni kot naša.

Bolj v dotik z glasbeno sodobnostjo je prišel večerni koncert izjemnega dunajskega ansambla za sodobno glasbo Klangforum. Smiselno je bil zasnovan že spored, ki je ob bok »zgodnjega« modernista Donatonija postavil starosto sodobne kompozicije, Georgesa Aperghisa in skladatelja najmlajše generacije Ondřeja Adámeka. Že sočnost izvedbe Donatonija (trdno zasidrani godalski akordi proti mehkejšim arabeskam pihal) je dokazala, da je uspeh/neuspeh sodobnega dela pogosto povezan z izvajalcem. Svojo virtuoznost so gostje z Dunaja dokazali tudi z izvedbo izjemno obsežnega in kompleksnega Aperghisovega dela Situations, une convivialité musicale, v katerem je odlični dirigent Bas Wiegers ves čas ohranjal zbranost glasbenikov in napetost forme, kompozicijsko pa me je povsem dotolkel Adámek s svojim ansambelskim delom Sinuous Voices, za katerega je značilno hitro menjavanje tekstur, izredno ekonomična uporaba materiala, vpeta v fulminantne gradacije in ritmična izmenljivost, ki me je mestoma spominjala na Pomladno obredje. Adámek je potrdil, da je sodobna glasba še kako živa, tudi komunikativna, da pa potrebuje izjemne izvajalce. Že po uvodnem dnevu se je tako Zagrebški bienale vrnil na pota stare slave.