V delavskem podjetju: Samoupravljanje 21. stoletja – z dobičkom

Vsi za vse

Tovarna orodjarskih strojev Itas je nastala leta 1961, Dragutin Varga pa se je v njej zaposlil 12 let kasneje, ko je imel 15 let. Prvič je bil odpuščen leta 2000, ko je poskusil organizirati male delničarje, ki so bili tedaj predvsem delavci, saj se je podjetje po lastninjenju prek delnic in tatinskem vodenju znašlo v težavah. Potem ko je sodišče ugotovilo, da je bil po krivem odpuščen, se je vrnil v privatizirano podjetje pod novo lastnico. Razmere so se zaostrovale, premoženje podjetja je odtekalo, delavcem so še naprej dolgovali neizplačane plače, delavski skupni lastniški delež v podjetju pa se je medtem skrčil na petino. Leta 2003 so zaposleni zato, ker vodstvo ni bilo pripravljeno podpisati kolektivne pogodbe, organizirali stavko.

»Tedaj so me drugič odpustili kot člana stavkovnega odbora,« razlaga Varga. »A delavci so se solidarnostno samoorganizirali, izvedli referendum v tovarni in zahtevali, da vseh pet, ki so nas odpustili, vzamejo nazaj.« Kmalu zatem je lastnica ustanovila vzporedno podjetje Itas-Nova, prek katerega je iz tovarne odteklo še več sredstev. Vodstvo je želelo med podjetjema, ki sta delovali v istih halah, narediti fizično mejo. Sredi hodnika so zgradili zid. Delavci so ga podrli.

»Nato so me 9. julija 2005 poklicali, da so prišli novi delavci, ki zidajo nov zid, tokrat iz armiranega betona,« zmaje z glavo Dragutin Varga. »Tak zid bi zrušili nekoliko težje. A bi ga.«

Šel je v tovarno, a ker delavci na njegov poziv niso hoteli prekiniti dela, je odšel nazaj v mesto. Vrnil se je skupaj z dvajsetimi sodelavci. »Najetim delavcem smo pokazali vrata, a nekdo je že poklical policijo. Jaz sem medtem napisal obvestilo za lokalni radio – vse delavce Itasa sem pozval, naj pridejo v tovarno. V dveh urah so bili vsi tu, več kot dvesto delavcev. Od tedaj nismo šli več ven. Niti policija nas ni premaknila. Nismo dovolili. Vedeli smo, da bomo, če odnehamo, odnehali za vedno. Stražili smo dan in noč. Vsako jutro smo si razdelili naloge in še naprej vodili proizvodnjo, da bi izpolnili naročila. Odločili smo se, da nikogar ne spustimo v tovarno, dokler ne najdemo rešitve. Vedeli smo, da je vodstvo oropalo podjetje, in verjeli, da morajo za to odgovarjati. Zaradi zavzetja tovarne smo bili v nezakonitem položaju, a naša edina zahteva je bila, da želimo delati, da preživimo naše družine. Nič drugega. Prej smo delali, nismo pa dobili plač. Tega nam je bilo dovolj. K vragu s kapitalizmom, ne bomo več samo številke! Zakaj? Za koga?« se delavski ponos prelije v današnjo držo neupogljivega delavca.

Uspelo jim je, da je bil sprožen stečajni postopek, in ko je odstopil direktor, so lahko svoje pravice neposredno povezali z interesi podjetja ter jih zahtevali pred sodiščem. Ko so delavci sešteli svoje terjatve do Itasa, so ugotovili, da te predstavljajo 52,6 odstotka vseh terjatev. To je pomenilo, da so imeli pri oblikovanju stečajnega načrta odločilno besedo. Dosegli so zamenjavo prvega stečajnega upravitelja, ki je hotel le razprodati premoženje, z drugim, takim, ki je bil pripravljen delati v delavskem interesu nadaljevanja proizvodnje. Okupacijo tovarne so končali po dobrega pol leta. Vrednost premoženja podjetja, ki je ostalo, je predstavljala le dobro desetino vseh terjatev in to premoženje so prenesli na novo podjetje Itas-Prvomajska. Solastništvo so ponudili vsem upnikom, a se zanj ni odločil nihče. Razen delavcev. Tako so delavci sami ustanovili podjetje in se zavezali, da bodo v treh letih upnike proporcionalno poplačali.

»To smo leta 2010 izpolnili. Že med stečajem smo pridobili evropski certifikat, država nam je dala poroštvo za kredit, s katerim smo lahko kupili nove stroje,« opisuje prva resna vlaganja v podjetje po letu 1990 Dragutin Varga. Leta 2012 jim je na podlagi zahtevkov uspelo pridobiti nazaj tudi nekatere nepremičnine, ki jih je razprodala nekdanja lastnica, ki je še vedno v kazenskem postopku. A boj še ni bil končan. Dozorelo je spoznanje, da tudi prvi delavski direktor ni dobro opravljal svojega dela. Naročil je bilo vse manj, prav tako delovnih ur, plača se je nižala. Delavci so se odločili za nujne spremembe.

Nove generacije, stari nauki

V podjetju z delavskim delničarstvom je glavni organ skupščina, ki se sestane enkrat na leto ali na zahtevo desetine delavcev delničarjev. Na njej ima vsak delavec, ne glede na svoj lastniški delež (ki je omejen na maksimalno deset odstotkov), en glas. Skupščina izbere upravni odbor, ki ob soglasju proizvodne komisije imenuje glavnega direktorja. Upravni odbor, ki ima lahko tudi strokovne člane, ki niso zaposleni v podjetju, se sestaja enkrat na mesec, a šele po sestanku proizvodne komisije. To sestavljajo predstavnika sindikata in delavskega sveta, delavci, ki se prijavijo, delovodje in direktor. Komisija vsakič obravnava vsebine ter podaja mnenja o vprašanjih, ki jih bo obravnaval upravni odbor.

Projekt, ki ga želijo zaključiti do konca letošnjega leta, je dokončno oblikovanje pravil o prehajanju delnic med zaposlenimi. Trenutno so delničarji tudi nekdanji zaposleni, medtem ko novejši zaposleni to še niso. Cilj je, da bo vsak na novo zaposleni (to postane vsak, ki uspešno prestane devetmesečno preizkusno dobo) postal delničar podjetja, medtem ko delničarjev zunaj podjetja ne bo več.

Leta 2012 je novoimenovani direktor delavcem ponudil neprijetno analizo: za pol leta bodo morali vsi na minimalno plačo, napor in sredstva pa bo treba v večji meri vlagati v pomladitev ekipe. »Po pol leta smo plače vrnili na prejšnjo raven,« se spomni Dragutin Varga. »In v zadnjih dveh letih smo zaposlili 80 mladih sodelavcev. Trenutno imamo na praksi tudi 40 dijakov. Prihodki nam zdaj letno rastejo med 15 in 20 odstotki, decembra smo zvišali plače za približno 18 odstotkov. Vse preostalo, kar zaslužimo, pa gre nazaj v proizvodnjo in razvoj.«

Način, kako delujejo, nima zveze s socialističnim samoupravljanjem, kjer delavskega upravljanja razen v besedi ni bilo. Na Hrvaškem njihovemu modelu pravijo delavsko delničarstvo. Za Dragutina Vargo je to »samoupravljanje 21. stoletja«. In pojasni: »Bistveno je, da delavci odločajo o vsem. Dokler delavci ne bodo ponovno odločali o svoji usodi, ne bo dobro.«

Močan znak pomlajenosti podjetja predstavlja Alen Kanjir. Šestindvajsetletnik je direktor proizvodnje. Razkazuje stroje, ki so vredni tudi po pol milijona in več evrov. Odstopanj in odklonov pri njihovem delu ne sme biti. »Tudi zato je zame delavsko delničarstvo pomembno. Da ne more en posameznik, četudi lastnik, iz lastnih ozkih interesov razprodati vseh strojev, ki predstavljajo delo in vir preživetja za 250 delavcev v podjetju. Ne moremo dovoliti, da bi se zgodovina ponovila.« Ko govori o vodenju dela med sodelavci, ki so tam že desetletja, in drugimi, ki so komaj prišli, pravi, da je recept preprost: »Velja in obstaja le argument znanja – da obvladaš tehnologijo, situacijo, znaš ponuditi rešitve. Na tem temelji vse.«

O tem, da želi tudi sam postati delničar v podjetju, ki ga vodi od leta 2012, sedanji glavni izvršni direktor Božo Dragoslavić nima dvomov. Pravi, da nobenega od njihovih kupcev in naročnikov ne zanima lastniška sestava. »Zanimajo jih kakovostni izdelek, realna cena in dobava v dogovorjenem roku. Dejstvo je, da so naročniki prišli nazaj k nam in nam zaupajo,« pove v svoji pisarni. Pred tem je dobršen del popoldneva preživel v proizvodnih halah. Strojnik, ki je v Itasu delal kot tehnični direktor že prej, pravi, da je bila vrnitev zanj izziv, ali lahko zgradijo drugačno, uspešno zgodbo. Transparentno delo in posvetovanja z delavci o vseh pomembnih vprašanjih terjajo dodaten čas in trud, a odgovornost je skupna in angažma vseh posledično večji. Opisuje primere, kako si želi, da bi se prav vsi delavci zavedali svoje odgovornosti v okviru delavske demokracije. To, da delajo izvrstno, se mu je dodatno potrdilo pred dobrim tednom. »Nikoli si nisem mislil, da se mi bo kdaj kaj takega zgodilo. Naročnik je zadovoljen želel podaljšati sodelovanje z nami in rekel, da pa moramo vseeno zvišati ceno izdelka. Naročnik! Si predstavljate? Razliko v ceni, mi je dejal, naj namenimo delavcem, ki tako dobro delajo, saj morajo ohraniti motivacijo, ker so izdelki zares prvovrstni,« se nasmehne po polnem dnevu dela.

O pomenu motiviranih sodelavcev govori tudi Alan Rinkovec, ki v Itas-Prvomajski dela dobri dve leti. Po pol leta na oddelku tehnologije in nato konstrukcije je še ne 30-letni magister strojništva lani prevzel mesto direktorja montaže. »Če najdeš pravi način, če z delavci sodeluješ, jim pomagaš reševati probleme, če najdejo v tebi tehnično in drugo podporo, potem gredo stvari super. Ko ljudje vidijo, da imajo priložnost, da so lahko boljši, predstavlja to vsem izziv. Uspešen nadrejeni zna v delavcih vzbuditi in najti ta žar. Z izžemanjem in teroriziranjem se ne doseže nič. Deluje le motivacija in to, da vidiš v človeku potencial in ga znaš pripeljati iz njega.« Izpolnjujejo obveze, dosegajo roke, a so hkrati fleksibilni, s posluhom za vsakega od sodelavcev. »To ljudje cenijo. In ko je treba, znamo stopiti skupaj, narediti več. Obstaja občutek pripadnosti in odgovornosti, da se delo zaključi. Človeški kapital je največja vrednost podjetja. Stroj lahko kupite, delavca ne, a je prav ta najpomembnejši. Z odtujenim šefom, ki pobere vse, si kupi jahte in mercedese, delavci ne bodo motivirani. Delavsko delničarstvo, kot ga imamo v Itas-Prvomajski, ta model vrže v koš. Interes vseh je, da se dela čim bolje. Znanje in izkušnje delavca se nabira dolgo. Zato ni nihče zamenljiv. Ljudje se navadijo na svojem delovnem mestu reševati probleme, biti samostojni. To je cilj. Ni lepšega, kot nekoga nekaj naučiti za dobrobit vseh. Zato ne boš izgubil službe, ker ti jo bo ta z znanjem vzel, ampak boš dobil prostor in možnost, da se ukvarjaš z nečim drugim. Tako vsi prispevamo svoj maksimum.«

V hali pod rokami več ducatov delavcev nastajajo iz neprepoznavnih delov stroji do tisočink milimetra natančno. Na steni med cevmi, zraven treh posušenih koruznih storžev, visi Titova fotografija. Odgovor, kaj dela tam, pride s širokim, razposajenim nasmehom: »Tudi on je bil strojniški delavec. In to tisti, ki se je prebil najdlje.« A sliko lahko danes mirno zamenjajo. Tja pa postavijo fotografijo svojega delavskega kolektiva. Oni so junaki 21. stoletja.