Starše skrbi za nas, zanima jih vse o našem življenju, vendar pogosto ne najdejo pravega načina, da bi do nas pristopili in se z nami pogovorili brez pridiganja in soljenja pameti. Najstniki hitro začutijo, da nekdo sili vanje, in ker tega ponavadi ne morejo poslušati, zbežijo. Vedno so nas učili, da naj delamo domače naloge, ker si bomo tako najlaže zapomnili snov in nato dobili boljšo oceno. Poskušali so ustvariti pridnega, marljivega človeka. Pa si to zares želijo? Si hkrati želijo ustvariti tudi poslušnega in vodljivega?

V svojem kratkem življenju sem se naučila, da obstajata dve šoli: ena nam omogoča življenje, druga pa nas nauči živeti. Brez obiskovanja institucije verjetno res ne bi mogli solidno živeti; ne razvijemo se v osnovni šoli, srednja šola oziroma gimnazija nas šele zares začne oblikovati. Vendar pa se pozablja na tisto šolo, v kateri je res pomembno, kaj razmišljamo in kaj počnemo v družbi.

V tretjem letniku pride čas, ko se je treba Sveti ustanovi precej bolj posvečati. Poleg točk, ki se seštevajo za vpis na želeno fakulteto, dijaki izbirajo tudi predmete za maturo in veliko jih niti ne ve, ali so usmerjeni družboslovno ali naravoslovno. In medtem ko nekateri še vedno nimajo jasne slike, drugi od malih nog vedo, kaj bodo počeli v življenju, tretji pa se sprašujejo, ali naj študirajo nekaj, kar jih zanima, ali nekaj, kar jim bo prineslo zaposlitev.

Na razgovoru za službo bo večina potencialnih delodajalcev gledala dosežke v življenju in ocenjevala videz in nastop. Važne bodo številke, sposobnosti in potenciali pa bodo zanimali redke, saj bodo le redki delodajalci pustili človeku, da nastopi v vsej svoji energiji in z morda svežimi idejami, drugi pa se bodo bali, da bo ta energija porušila njihov imperij.

Človek, ki je morda bolj kratke pameti, bo prej dobil zaposlitev, zaradi »straight A« ocen. Kdor ni vsaj malo inteligenten, seveda ne more dosegati odličnih rezultatov. A obstajajo tudi ljudje, ki se jim zdi popolnoma nesmiselno učiti se določene stvari in se zato zadovoljijo zgolj s pozitivno oceno, hkrati pa živijo polno življenje, in ljudje, ki vse stavijo na šolo in so sposobni piflanja brez razmišljanja. Taki ponavadi porabijo veliko časa za učenje in zamudijo del življenja, zato morda ne vedo ničesar pomembnega in pametnega o njem. Naučeni so določenih stvari in radi sledijo nekomu, prav zaradi pomanjkanja razvitosti misli o samem sebi in okolici. Taki bodo delodajalcu bolj všeč, saj se mu bodo pustili voditi in on jih bo lahko upravljal na vsakem koraku.

Mladi smo preobremenjeni z mislijo na denar. Ali bom imel službo na področju, ki me res zanima? Vsi bi do dobre službe radi prišli s čim manj truda. Ampak kdor ima rad svoje delo in bo to lahko s svojimi dejanji tudi dokazal, bo nekje staknil službo, pa če mora zanjo na konec sveta. To je navsezadnje pravi izziv in navdih, ne pa služba, ki jo dobiš v očkovem podjetju.

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.