Mlade rime pod budnim očesom Dejana in Veronike Dintinjana potekajo vsak zadnji ponedeljek v mesecu v Menzi pri koritu na Metelkovi. Za mlade pesnike je branje na odru Mladih rim priložnost, da brez kakršne koli cenzure stopijo na oder, enaki drugim bralcem.
Kako bi primerjal začetke Mladih rim z današnjimi uspehi večerov?Začetki niso bili blesteči. Obisk je bil majhen in težko je bilo privabiti bralce in bralke. Po devetih letih delovanja pa Mlade rime v enem večeru gostijo do sto dvajset radovednih poslušalcev in vedno več pesnikov. K sodelovanju povabimo tudi najrazličnejše umetnike, ki s svojimi nastopi pripomorejo k očarljivi razgibanosti večerov.
Ali to, da Mlade rime potekajo na Metelkovi, vpliva na priljubljenost literarnih večerov?Že ob samem začetku Mladih rim smo se zavedali, da sodimo v alternativni prostor. Celo naše izbiranje pesnikov in pesnic je alternativno: izbiramo jih namreč tako, da jih ne izbiramo. Mlade rime pa gostijo tudi v mariborski Pekarni, kreativnem prostoru, podobnem Metelkovi. Na začetku je bila lokacija večerov večkrat vzrok za razne zavrnitve. Ne od avtorjev samih, temveč od staršev dijakov, ki svojim otrokom niso pustili prihajati na Metelkovo. Zdaj pa je drugače. Metelkova je odprt prostor za vse generacije, brez stereotipov.
Svoja dela predstavljajo tudi številni dijaki. Vidiš kakšen potencial v dijaški poeziji?Mnoga dijaška dela mi niso blizu zaradi starodavnih oblik, torej predvsem rime na prvo žogo. To zamerim mladim generacijam. Ne razumem, kako lahko pišejo v tako mrtvem jeziku. Nimajo poguma odkriti svoje lastne forme. Jezik biva tukaj in zdaj. Kljub vsemu pa imajo tudi tisti, ki pišejo v klasičnih oblikah, potencial. Skozi več branj na našem odru njihova dela postajajo bistveno kvalitetnejša.
Trdiš, da je slovenščina lep jezik za pisanje, v svojih pesmih pa kljub temu uporabljaš neknjižni jezik. Kako to?Knjižni jezik je okoren. Ni moj jezik. Pesnik lahko piše tudi v izmišljenem jeziku. V knjižnem jeziku se nihče ne more izražati tako iskreno kot v pogovornem jeziku. Ne morem se skregati, ne morem opisovati lepote, ne morem sovražiti, ne morem izpovedati ljubezni, ne morem biti srečen, ne morem čustvovati v knjižnem jeziku. Tako tudi ne morem v knjižnem jeziku delati zame najpomembnejše stvari – pesniti.
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.
