Mladi upor preradi zreduciramo na verbalno kritiko. Zadovoljni smo, če se prek družbenih omrežij udeležimo kakšnega družbenokritičnega dogodka, se tu in tam odpravimo na kakšen protest. Z veliko vnemo kdaj vržemo tudi kakšno granitno kocko in kot ovčke skandiramo besede, katerih pomen nam je bil serviran na bleščečem srebrnem pladnju. Sami ga seveda nismo preverili.

Moč, ki nam jo je podarila navidezna medmrežna anonimnost, je iz vsakega od nas ustvarila »eksperta« za probleme sodobne družbe. Iz varnega zavetja dobro ogrevanega doma pošiljamo na vse strani ostre besede o tem, kaj počnejo drugi. Zaradi preobilja informacij se zdi, da smo o vseh stvareh zelo dobro informirani. V resnici se zares spoznamo le na malo stvari; znanje ni več vrednota samo po sebi. Tako se vse naše ideje upora končajo z ostrimi ko mentarji in sočnimi psovkami, ki občasno eskalirajo v ulične shode. Že dan kasneje pozabljene...

Živimo v obdobju krize vrednot. Številnim mladim se zdijo njihova življenja brezupna. Prisiljeni smo tekmovati za čim boljši uspeh, ki naj bi nas pripeljal do čim boljše izobrazbe, ta do zaposlitve, ki bi nam omogočila osamosvojitev iz udobnih gnezd naših staršev. A danes dobiš zaposlitev bolj po »vezah« kot po usposobljenosti. Profesorji od nas še vedno pričakujejo znanje, a kaj, ko vsi »vemo«, da kaj več kot kopiraj in prilepi v življenju ne bomo potrebovali. Tako počasi tonemo v družbeno apatijo, pasivnost, vdanost...

In vendar nekje v zatilju, globoko zagnezdena v našo kolektivno resignirano držo, še živi želja po uporu, tli iskrica, ki je ne znamo in ne znamo razpihati v ogenj. Ne znamo – ali ne moremo – se upreti sistemu, doseči, kar si zares želimo, odpraviti, kar nas zares bremeni. Bomo torej še naprej pristajali na to, da nas vodijo naokoli slepe in gluhe?

Treba je pogledati v zgodovino in kot nekoč vzeti v roke knjige, organizirati okrogle mize o resnih problemih in glasno terjati pravice, ki nam gredo. Na primer ustavno določilo o pravici do vode kot javnem dobrem, s katerim se ne trguje. Če bomo besede podkrepili z znanjem, ne z domislicami, ki krožijo na spletu, bodo močnejše. Nanje lahko opremo dejanja, s katerimi bomo pomagali soustvarjati svoje okolje. Aktivno, skupaj, tu in zdaj, ne vsak sam za računalniškim ekranom.

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.