V zadnjem mesecu sta se zgodila dva medijsko precej odmevna napada psov – v Mariboru sta ameriška stafordširska terierja pogrizla drugega psa in njegovega lastnika, ki je svojega ljubljenca zaščitil z lastnim telesom, v Domžalah pa sta se z odprtega dvorišča za drugim psom in njegovim lastnikom pognala ameriška pitbulterierja. Domžalčan je imel nekoliko več sreče od Mariborčana, saj se je skupaj z rotvajlerjem zatekel na bližnji smetnjak in poklical na pomoč. Pri tem se je vnovič sprožil plaz vprašanj, ali bi bilo smiselno nekatere pasme pri nas prepovedati oziroma omejiti njihovo posedovanje. Po svetu so prakse različne, sodeč po prepovedih pa največ strahu žanjejo pasme tipa bul in argentinske doge.
Z dovoljenji za pse v urbanih okoljih?
A veterinar Jože Vidic, ki se s kinologijo ukvarja že 45 let, pravi, da lahko pasje ugrize vselej pripišemo ljudem, ne psom. »V kinologiji izhajamo iz tega, da noben ugriz ni nepredvidljiv. Psa mora imeti v rokah nekdo, ki ga pozna in ki ve, kakšne so njegove življenjske izkušnje. Poznati mora tudi pasemske značilnosti. Če govorimo o psih tipa bul, vemo, da imajo določene značilnosti. Pes, ki je ogrožen, ponavadi najprej renči in kaže zobe, šele nato napade. Pitbuli in njihovi bližnji sorodniki (mednje spadajo tudi stafordširski terierji, op. p.) pa v večini primerov napadejo brez opozorila,« pojasni Vidic, a v isti sapi poudari, da so ti psi lahko zelo vodljivi, učljivi in ubogljivi, a le če so pravilno vzgojeni in socializirani. »Ni nevarnih pasem, če me to sprašujete, so le nevarni ljudje,« doda kinolog.
Seveda pa so ugrizi pitbulov, rotvajlerjev, pastirskih psov in večjih mrcin nasploh neprimerno hujši od, na primer ugriza, čivave. Zato bi po njegovem mnenju morali namesto o prepovedih začeti razmišljati o dovoljenjih za posedovanje psov v urbanih okoljih. »Vsi psi plečne višine nad 30 centimetrov, ki imajo stik s socialnim okoljem, bi morali skupaj z lastniki opraviti določen preizkus znanja. Recimo strokovni izpit za psa spremljevalca iz stopnje B. To so vaje iz poslušnosti in preizkus obnašanja v urbanem okolju – reakcija na druge pse, sprehajalce, kolesarje, tekače in podobno,« je prepričan kinolog.
Po njegovem mnenju bi s tem avtomatično izločili lastnike, ki nimajo psov iz ljubiteljskih vzgibov, temveč zato, ker želijo s pomočjo psa odpraviti svojo zavrtost in strahove. »Obstajajo pa tudi lastniki, ki svojo agresijo kanalizirajo skozi psa. Nekateri celo uživajo v tem, da imajo psa, ki se ga vsi bojijo. To so napačna izhodišča in vse to bi lahko preprečili z izpiti. Tistemu, ki izpita dvakrat zapored ne bi opravil, pa bi psa vzeli in ga namestili v zavetišče na njegove stroške,« predlaga Vidic.
Šolan pes ni tudi vzgojen pes
Trenutno je v centralnem registru psov 1943 psov s statusom nevaren. Največ tovrstnih oznak so veterinarji doslej razumljivo prilepili mešancem, ki so najštevilnejši, in sicer v kar 895 primerih. Sledijo nemški ovčarji (306), tretje mesto pa si – zanimivo – delijo zlati prinašalci in ameriški stafordširski terierji, ki so jih strokovnjaki prepoznali kot nevarne v 52 primerih.
Jure Pribičevič, ki skupaj z Davidom Pogačnikom vzgaja in prevzgaja pse s pomočjo uporabe pasje psihologije ter vsak četrtek v našem časopisu o tem objavlja strokovne prispevke, pravi, da je nesmiselno stigmatizirati določene pasme, toda dejstvo je, da so med njimi nekatere izrazito asocialne in težje obvladljive. »Nekatere pasme že genetsko niso prilagojene za druženje, zato potrebujejo zares temeljito vzgojo in socializacijo. Problem nastane, ko gre lastnik s psom v klasično pasjo šolo, ker si želi vzgojenega in socializiranega psa, da bo lahko šel z njim na morje in da ga ne bo vlekel na povodcu. Toda ko ga pripelje domov, je pes sicer šolan – da tačko in sede na ukaz –, ni pa vzgojen,« opozarja Pribičevič.
Lastnikom nevzgojenih oziroma agresivnih psov Pribičevič svetuje, naj čim prej poiščejo strokovno pomoč, saj se agresivnost pri psih razvija – od stopnje te pa je največkrat odvisno, kako dolgo bo trajala prevzgoja. »Prevzgoja ni nič dražja od klasičnega paketa male in osnovne pasje šole. Seveda je vse odvisno od primera do primera, a ponavadi z Davidom predpiševa paket šestih srečanj, ki v 95 odstotkih primerov zadošča. V tem času poskušamo lastnike tako teoretično kot praktično pripeljati do ravni, ko lahko prevzgojo izpeljejo sami. Najin cilj namreč ni prevzgojiti psa v šestih urah, temveč naučiti človeka, kako bo obvladal svojega psa,« pojasni Pribičevič.
Obstajajo tudi drugačni sistemi, poudari naš sogovornik. Strokovnjak lahko vzame psa domov in dela z njim individualno. A v pasjem centru Alfakan tega ne prakticirajo, razen v ekstremnih primerih, ko so psi zares neobvladljivi. V takšnih primerih se lahko prevzgoja vleče tudi leto dni ali še dlje. »A to se res skrajnosti. Največkrat je težava v tem, da so lastniki nepotrpežljivi in vržejo puško v koruzo sredi procesa prevzgoje. Zato je še vedno najboljša preventiva – temeljit razmislek pred nakupom psa,« sklene Pribičevič.
