Dr. Jernej Mlekuž, etnolog in geograf: Kranjska klobasa je fenomen, ki je star prav toliko kot pojem slovenskega naroda

Oboje, če smo natančni. Sredi 19. stoletja je bila ideja naroda za večino slovenskih prebivalcev Kranjske, Koroške, Štajerske in Primorske novost, nerazumljiva in tuja. Tega se je tudi dobro zavedal celovški kaplan Matija Majer Ziljski, ki je leta 1848, torej v času marčne revolucije, znane kot »pomlad narodov«, napisal program Zedinjena Slovenija, kjer tudi poučuje Slovence, da »narodno« ni isto kot »nerodno«. Toda že leto zatem se v ljubljanskem časopisu Slovenija pojavi članek, ki omenja »slavo kranjskih klobas«. Tako se torej že v prvi pisni omembi kranjske klobase leta 1849 govori o njej ne le kot o polnilu želodca, ampak kot o »nečem več«: kranjska klobasa ni le ena od »nerodnih« stvari, ki rabi banalni fiziološki potrebi hranjenja, ampak je obenem že globoko namočena v slovensko nacionalno reč, saj je tista, ki bo v svet ponesla »našo slavo«. Skratka, kranjska klobasa je fenomen s precej dolgo življenjsko dobo, točneje fenomen, ki je star prav toliko kot pojem slovenskega naroda. In je vseskozi ostala prisotna kot pogosto uporabljen označevalec za slovenstvo. Ena mojih predpostavk se je spraševala, kakšen bi bil slovenski narod, če se ne bi krepčal in mastil s kranjsko klobaso.

Do neke mere že, čeprav je to odvisno od konteksta. Ko jemo kranjsko klobaso, pač ne razmišljamo, ali je to res neki nacionalni simbol, bolj nas zanima njen okus. In naj smo še takšni nacionalisti, ni nujno, da bomo izbrali raje kranjsko klobaso kot hrenovko. Kot pa kažejo številni časopisni članki – in mediji igrajo osrednjo vlogo v procesu nacionalnega zamišljanja predmetov –, je bilo uživanje kranjske klobase zelo pomaščeno z nacionalno zavestjo. »Ali ne pričajo prav one tako lepo rjavorumene kranjske klobase v izložbi delikatesne trgovine na Ferdinandovi cesti v Pragi o veliki slovenski kulturi,« beremo v nekem članku iz leta 1907. V časopisih najdemo tudi ogromno primerov, ko se poziva k bojkotu kranjskih klobas, ker jih izdeluje nemškutarski mesar z Viča v Ljubljani, torej to ne more biti »naša«, torej slovenska kranjska klobasa. Ali pa obratno: v nemških časopisih se pojavljajo pozivi Nemcem, naj ne kupujejo tega vindišarskega izdelka. V časopisih prav tako najdemo ogromno reklam s krilatico »svoji k svojim«, ki nagovarjajo kupce, naj kupujejo v slovenskih trgovinah, med artikli, ki jih priporočajo, pa je kranjska klobasa praviloma na prvem mestu. Skratka, kranjska klobasa je imela tudi vlogo neke vrste kulinarične slovenske zastave, s katero se je mahalo v mednacionalnih sporih med Slovenci in Nemci.

Kranjska klobasa je bila seveda predvsem stvar nacionalizma od spodaj in kot takšna precej drugačna stvar od knjižnega jezika, ki je imel vlogo glavnega identifikatorja slovenskega naroda. Pisanje o »slavi« kranjske klobase je zato nekatere predstavnike narodnih elit spravljalo v zadrego, njihov odnos do kranjske klobase je bil včasih ambivalenten, če že ne kar odklonilen. A kljub temu besedil, ki bi problematizirala njeno vlogo »predmeta, Slovencem svetega«, v tistem obdobju ni bilo veliko več kot slovenskih letalonosilk.

Levstik se je jezil nad imenom kranjska klobasa, saj ji tako ne reče noben »pravi Kranjec«. Ime so ji najverjetneje dali Nemci – »Krainerwurst«. Po neki legendi jo je tako krstil sam cesar Franc Jožef, ko se je na poti z Dunaja v Trst ustavil v neki gostilni na Kranjskem, kjer da mu je bila tista klobasa, s katero so mu postregli, tako všeč, da je vzkliknil: »To ni zgolj klobasa, tej odlični klobasi porečemo Krainerwurst.« Najstarejša znana omemba te kranjske znamenitosti je, kot rečeno, iz leta 1849, takrat pa zadnji avstro-ogrski cesar še ni bil na Kranjskem. A pri nacionalizmu dejstva ne štejejo prav veliko. Čeprav ta legenda nima nobene zveze z dejstvi, drži vsaj v tem smislu, da je kranjska klobasa najbrž dobila ime od tujcev.

V kraljevini Jugoslaviji ostane mesto kranjske klobase neomajno, tako kot v avstro-ogrski dobi je »velevažen faktor našega narodnega prestiža« in kulinarični hegemonski objekt. Toda še tako neomajni, trdni nacionalni simboli, kot je kranjska klobasa, ne morejo biti in niso konservirani v času, se pravi niso neodvisni od družbenih, kulturnih, političnih, ekonomskih in še kakšnih sprememb. Tako je v socialistični Jugoslaviji še ostala neka nacionalna reč, vendar manjšega pomena, tudi zato, ker je bila uradna ideologija nenaklonjena preteklim časom. Kljub temu pa delno brezbrižen ali celo odklonilen odnos do kranjske klobase v socializmu ni bil toliko ideološki kot banalno kulinaričen. Socialistični potrošnik je bil vsaj občasno naveličan prehranske enoličnosti ter željan novosti in novotarij, kar kranjska klobasa pač ni bila. Res je postala predvsem poulična hrana, fast ali junk food, ko slovenskih mest še niso osvojili vzhodnjaški bureki in zahodnjaški mcdonaldsi. Morda se je zato tudi pojavilo nekaj besedil, ki se nostalgično spominjajo nekoč dobre kranjske klobase.

Res je, novi časi ji namenijo novo rojstvo. V novem tisočletju kranjska klobasa ne dobi le svojih dogodkov, tako doma kot po svetu, ampak tudi svojo pravo institucijo, gospodarsko združenje Kranjska klobasa, ki je tudi doseglo, da je od leta 2008 kranjska klobasa »tradicionalni slovenski proizvod«, zaščiten z geografsko označbo. To je torej primer sprege nacionalizma in gospodarstva. In res, ne le to. Samo kranjski klobasi na čast se napiše knjiga, ki pobere nagrade doma in po svetu – to so Mojstrovine s kranjsko klobaso iz Slovenije Janeza Bogataja, ki je sploh mož, najzaslužnejši za to, da je kranjska klobasa dobila novo življenje. Navsezadnje je kranjska klobasa s Sunito Williams poletela v vesolje, čeprav je bila tista klobasa, ki jo je astronavtka vzela s sabo, »slovenian sausage«, ta pa ne ustreza več kranjski klobasi, kot jo določajo novi kriteriji o njeni sestavi. Skratka, kranjska klobasa je predmet nenehnega prisvajanja in identificiranja. V modernih časih je narod kranjske klobase ponovno ustvaril svoj duh kranjske klobase.