Hja, ni prvi, ki mi je to rekel. Toliko naravnih in tudi vseh drugih lepot človek zlepa ne najde drugje kot ravno pri nas, v Sloveniji. Če bi le še ljudje, ki tu živimo, imeli malo več pameti, zdrave kmečke, pa malo manj pregovorne slovencljaste zavisti, bi bilo lahko naše življenjsko užitkarjenje brezmejno. Še dobro, da imamo ljudi, ki s svojo neomajno voljo in trdim delom znajo in zmorejo ohranjati in razvijati vse tisto dobro, kar nas dela posebne. Tak je tudi Simon Urbančič, birt iz Ilirske Bistrice, ki je v gostilni Pri Matetu (zdaj se imenuje okrepčevalnica Trnovo).
Zgodba gostilne Pri Matetu se začne daljnega leta 1878, ko Tržačan Matija Ribarič - Mate zgradi hišo na današnji lokaciji, da bi v njej začel gostilničarstvo. Stavbo postavi na križišče treh cest (Ljubljana, Reka, Trst), zavedajoč se velikanskega pomena takratnega furmanstva in s tem poslovnega potenciala. In furmani, ki so takrat prevažali predvsem les za žage in tudi jambore za ladjedelnice v Trstu in na Reki, gostilno brž vzamejo za svojo. Radi se v njej ustavljajo in napojijo konje, sebe okrepčajo z vsem dobrim, kar jim gospodar ponuja, potem pa ležejo k počitku, in to v sobi, veliki sto kvadratnih metrov, s kar nekaj železnimi posteljami. Še danes Simon hrani dve, prav tako tudi poseben umivalnik z ogledalom za britje in lavor. V kleti stavbe je bila prva krušna peč v teh krajih, v njej so pekli slasten kruh in ga tudi prodajali. Žal so jo leta 1968 podrli!
V hiši so leta 1909 odprli ljudsko čitalnico, ki je delovala vse do leta 1922 – takrat so jo dali fašisti zapreti. Gospodar Matija (Mate) in njegova žena sta veliko potovala, in to z motorjem. Njuni priljubljeni cilji so bile igralnice v Trstu, Opatiji in Puli. No, tam sta, na žalost, zaigrala celotno svoje premoženje – z gostilno vred. Pa se je pripetilo, da jo je pozneje kupil Andrej Urbančič iz Knežaka. Rodil se je leta 1907 v družini s kar 12 otroki, ki je imela gostilničarstvo kar nekako v krvi, saj so imeli gostilno že veliko pred tem nakupom. Stari oče Andrej je bil poročen z Ivanko (rojeno Tomšič) iz Koritnic in Simon še danes hrani izvirnik kupoprodajne pogodbe iz leta 1934.
Stavba je bila v zelo slabem stanju, a sta jo zakonca Urbančič uspela urediti v prav zgledno gostilno. Stara mama Ivanka je bila vešča kuhe, saj se je leta 1928 izobrazila v trnovskem samostanu, kjer si je v zvezek, ki ga Simon prav skrbno hrani še danes, zapisovala vse recepte. Imela sta pet otrok: tri sinove (Peter, Anton, Jože) in dve hčeri (Janjo in Marušo). Med drugo svetovno vojno Andreja najprej internirajo v Italijo, po njeni kapitulaciji pa narodnozavedno odide v partizane. V tem času mama Ivanka sama vodi gostilno in celotno gospodarstvo, vse dokler se Andrej leta 1945 ne vrne. Leta 1947 tedanja oblast vse skupaj nacionalizira in gostilna je zaprta vse do leta 1957 – Urbančičevi se v tistem času preživljajo izključno s kmetijstvom. No, leta 1957 pa se vrli občinarji le nekoliko omehčajo in Andreju ponovno dovolijo opravljati gostilniške posle. Takrat Andrej spet odpre gostilno, tokrat pod imenom Na križišču.
Stari ata Andrej dela s srcem in dušo, vino nabavlja izključno in samo v leta 1946 ustanovljeni kmetijski zadrugi, današnjem Vinu Koper. Nabavne listine so prav tako v Simonovem arhivu in dokazujejo več kot 69-letno zvestobo istemu dobavitelju! Stara mama Ivanka medtem več kot zgledno skrbi za kuhinjo. Leta 1975 ata Andrej prezgodaj umre, gostilno pa vse do leta 1980 vodi žena Ivanka, ki ji pomaga sin Tone. Potem jo zaprejo in ponovno odprejo, tokrat pod vodstvom prej omenjenega podjetnega sina Petra (in njegove žene Sonje, rojene Sedmak iz Juršč). Peter in Sonja imata dva otroka, sina Simona in hčerko Polono, in prav Simon se odloči izobraziti v gostinski šoli v Izoli. Leta 2002 skupaj z očetom Petrom zgradita letno kuhinjo in veliko teraso, v gostilni pa se trudijo prav vsi, še prav posebej mama Sonja, tudi sestra Polona, ki študira v Ljubljani, priskoči na pomoč. Leta 2005 se oče Peter upokoji in v gostilni zagospodari Simon, ki lokal dodobra prenovi in skupaj z ženo Marjanco (rojeno Žbogar) ter hčerkama Niko in Najo tudi vinsko klet. V njej hrani stare sode, v katerih so njegovi predniki prevažali vino. Simon se ne izneveri niti tradiciji lastne pridelave mesninskih dobrot in še dandanašnji s pomočjo prijateljev prideluje zašinek, panceto, pršut, »rolano« panceto, zarebrnik, klobase in še marsikaj bi se našlo.
Pri Simonu se res dobro je. Od prej navedenih suhomesnatih vrhunskosti prek domačih ovčjih in kravjih sirov, oliv in doma vloženih jurčkov do vseh vrst domačega kruha in pršuta na vinu in najrazličnejših juh, izvrstne domače jote in fužev ter njokov, ki jih prelijejo z jurčki, divjačinskim mesom, šparglji, tartufi ali pa samo s čemažem, pa vseh vrst pečenk, jurčkov na žaru, vseh vrst zrezkov in solat, štrudlja in slivovih njokov ali slivove pite. Vsemu temu je dodan tudi vrhunski izbor »tekoče problematike«: briški slivovec, biska (istrska žgana pijača z belo omelo), refošk, teran, malvazija…, tako da je gurmanska sreča neverjetna.
Dragi Simon, zahvaljujoč dejstvu, da se pri vaši hiši zavedate, kaj so resnične, tradicionalno preverjene večne vrednote, vam je uspelo ohraniti vse dobro in to še nadgraditi z vsem tistim, kar je prinesel čas. Čestitam vam iz vsega srca!
