»Reševalni avto za pot od Kranja do Cerkelj potrebuje najmanj 13 minut, do hribovskih vasi še več. Prvi posredovalci ta čas skrajšamo za vsaj deset minut. To so minute, ki so pri zastoju srca ključne za preživetje,« je poudaril poveljnik Gasilske zveze Cerklje na Gorenjskem Blaž Kaplenik, tudi sam prvi posredovalec. Ti prostovoljci v nekaterih delih Slovenije že rešujejo življenja, ponekod pa so zanje slišali šele minuli teden – ob napovedi ministrstva za zdravje in stroke, da bodo postali pomemben del nujne pomoči v Sloveniji.
Ideja za tovrstno usposabljanje gasilcev se je v Cerkljah rodila že leta 2013, na pobudo vodje kranjske izpostave uprave za zaščito in reševanje Jerneja Hudohmeta. Leto kasneje je že steklo zahtevno izobraževanje pod budnim očesom vodje nujne medicinske pomoči kranjskega zdravstvenega doma Mitje Mohorja. Maja lani so prvi gasilci že dobili licence in začeli delo. Doslej so sedemkrat posredovali – štirikrat so oživljali, pomagali so ob možganski kapi in pri kolapsu. Eden od bolnikov, ki so jim priskočili na pomoč, pa je bil prekomerno opit. »Naše izobraževanje je vključevalo tako teorijo kot veliko praktičnega dela. Čeprav imamo gasilci že v osnovi za seboj kar nekaj usposabljanj, so ta na tako visoki ravni, da jih nikoli ne opravijo vsi,« pojasnjuje Kaplenik. Licence morajo vsako leto obnoviti, osebje iz zdravstvenega doma pa jih preverja tudi v vmesnem času. »Reševalci in zdravniki so naše delo zelo pohvalili. Tudi analize iz defibrilatorja so pokazale, da delamo dobro.«
Prve posredovalce aktivira center za obveščanje, potem ko za to zaprosi dežurni zdravnik. Center jim nato na pozivnike sporoči lokacijo in naravo posredovanja. »S centrom imamo ves čas radijsko povezavo, v vozilu za reševanje pa tudi neposredno telefonsko zvezo z reševalnim vozilom oziroma z dežurnim zdravnikom,« opiše poveljnik Gasilske zveze Cerklje na Gorenjskem Blaž Kaplenik, tudi sam prvi posredovalec. Na pot se odpravijo po trije ali štirje gasilci. »Že po poti se pripravimo in si razdelimo delo, tako da lahko ob prihodu nemudoma začnemo oživljati. Potem sledimo navodilom defibrilatorja, dokler ne pridejo reševalci.«
V Ljubljani življenja rešujejo tudi redarji
Reševanje življenj pa kljub prostovoljstvu in zanesenjaštvu ni zastonj. Gasilska zveza je morala kupiti vadbene pripomočke, predelati in opremiti (prej poveljniško) vozilo, kupiti dodatno opremo, kot so dodatne jeklenke kisika, reanimacijske torbe, sanitetni material... Poleg tega vsaka uporaba defibrilatorja stane tristo evrov, saj je treba zamenjati elektrode, baterijo, po vsakem oživljanju pa je nujen servis. Zato si gasilci najbolj želijo, da bi projekt dobil pravno podlago in zagotovljeno vsaj osnovno financiranje. »Dokler od nas ne bodo zahtevali preveč, je lahko takšen sistem zelo koristen. Nikakor pa ne sme postati način prelaganja odgovornosti in razbremenjevanja zdravstva. Mi lahko samo pomagamo, ne moremo pa se igrati zdravnikov,« je še opozoril Kaplenik.
V Ljubljani so v nujno medicinsko pomoč za zdaj vključeni mestni redarji in tudi enota industrijskih gasilcev v BTC. »Pokličemo ene ali druge – tistega, ki lahko pride na kraj dogodka pred nami. Pri srčnih zastojih, kjer je takojšnja pomoč še posebno pomembna, začnejo postopke oživljanja in uporabijo defibrilator že pred našim prihodom. Na ta račun je bilo v Ljubljani že veliko uspešnih oživljanj,« je pojasnil vodja ljubljanske reševalne postaje Andrej Fink. S širjenjem prvih posredovalcev, ki naj bi jih v prihodnje usposabljali bolj sistematično in poenoteno, bi lahko skrajšali čas do začetka oživljanja, ugotavlja Fink. Hkrati pa bo treba po Sloveniji namestiti dodatne defibrilatorje. Na širšem ljubljanskem območju jih je okoli 360, za dodatne pa bi lahko poskrbele (tudi) občine.
Pregled nad tem, kateri od prvih posredovalcev bi lahko pomagal, bo imela po novem dispečerska služba. Hkrati pa bo dajala navodila za prvo pomoč tudi očividcem, ki bodo prvi ob bolniku ali poškodovancu. Fink si želi, da bi nujna pomoč ljudem čim bolj prišla v kri. K temu bi lahko pripomoglo tudi ponovno uvajanje teh vsebin v šole. »Žal to znanje upada. Če nečesa nismo vešči, je večja verjetnost, da prevlada strah, ta pasivnost pa je lahko za koga usodna.«
Bolezen se ne ozira na delovni čas trgovin
Da lahko prva pomoč očividcev ob zastoju bistveno vpliva na preživetje bolnikov ob zastoju srca, je leta 2010 pokazal ameriški pregled podatkov iz številnih držav v 30-letnem obdobju, objavljen v reviji strokovnega združenja American Heart Association. Če na kraju, kjer je bolnika doletel srčni zastoj, ne vzpostavijo srčnega utripa, se možnost za preživetje bistveno zmanjša – ne glede na napredek bolnišničnega zdravljenja. Omenjeni pregled je zajel več kot 142.000 bolnikov iz različnih držav, tudi Slovenije, poleg spodbujanja prve pomoči očividcev pa priporoča tudi širjenje zgodnje defibrilacije ob srčnem zastoju. Avtorji so pri tem posebej izpostavili visoko preživetje slovenskih bolnikov (več kot 20-odstotno, najnižje, komaj 0,3-odstotno, pa je bilo pri srčnem zastoju zunaj bolnišnice v ameriškem Detroitu).
A tudi v Sloveniji je veliko prostora za izboljšave. Država bi lahko skupaj z občinami na primer bolj podprla prizadevanja študentov medicine, ki ljudi brezplačno izobražujejo o prvi pomoči. »Pomaga nam tukajšnja medicinska fakulteta, vendar pa si želimo dodatne podpore, tako finančne kot materialne. Lutke za oživljanje in defibrilatorji za učenje so dragi,« je dejala predsednica mariborskega društva študentov medicine Ines Kebler. Pri tem opaža, da so defibrilatorji na terenu marsikje dostopni le med delovnim časom trgovin ali nakupovalnih centrov, na primer do devete zvečer. A srčni zastoji se lahko pripetijo kadar koli, zato bi morali poskrbeti za stalen dostop. Pa tudi za jasen pregled nad defibrilatorji, da bi ljudje vedeli, kje sploh so na voljo. Vsaj toliko pa si Ines Kebler želi tudi, da bi se ljudje pogumneje odločali za nujno pomoč. »Mnogi se bojijo, da bodo naredili več škode kot koristi. A tudi če komu polomimo rebra, je to bolje, kot pa da človek umre.«
