Uradniki stojijo ob strani in čakajo, da jih kdo kaj vpraša. Če kakšni še posebno slabi ministričini ideji ugovarjajo, so takoj v nemilosti. Ministrica pokaže zobe ob prvi gesti nestrinjanja. Možnosti za povračilne ukrepe je obilo: uradnika je mogoče premestiti, v skrajnem primeru na drugo ministrstvo. Mogoče ga je premestiti v kakšno uradniško črno luknjo, ki velja za kazensko kolonijo. In vedno ga je mogoče znotraj ministrstva postaviti na področje, o katerem ne ve nič. Na takih položajih uradnik najbolj ogroža samega sebe, na polju, kjer ni suveren, se boji lastnih napak in tam je najbolj obvladljiv. Od tam ne more nikomur soliti pameti in še najmanj ministrici, ki končno lahko zadiha, zdaj ko je uslužbence prerazporedila tako, da je funkcionalno opravljanje dela nemogoče.

Ministrstvo se nenadoma ogromno ukvarja samo s sabo iz več razlogov. Vojskovanje z uradniki ni smel cilj sam po sebi, pač pa je hkrati čudovit način, kako pretakati čas, v katerem se ustvarja vtis, da se nekaj dela. Notranje reorganizacije so pripravna metoda, kako ministrica prikrije, da v bistvu ne ve, česa naj se loti. Ter kako dajati prazne sugestije, da so organizacijski podvigi le prvi korak velikih sprememb.

Same velike stvari napovedujejo tudi sodelavci, ki si jih izbira. Večinoma znance iz svojih krajev, dosedanje politične in uradniške podrepnike. Pripelje kadre stare šole, ki razumejo službo v državni upravi kot igro moči, ne pa kot resno delo, v katerem bi želeli postoriti kaj koristnega. Ministričina ključna napaka je ta, da okoli sebe strne ljudi, ki ji pritrjujejo ne glede na to, kaj zagreši in kako tolče mimo. Obstoječi uradniki medtem ubirajo različne taktike. Nekateri se naredijo čim bolj nevidne, da ne bi pritegovali pozornosti. Tistim, ki prihajajo v šefičin kabinet sproščeno kramljat, jo trepljat in podpirat v njenih teorijah zarote zoper njo, se ne godi slabo. Napredovanje temu, želena premestitev onemu, če nič drugega, vsaj malce višja ocena delovne uspešnosti. In bonus na osebnem računu ob koncu leta. Kaotično stanje uradniki s pridom izrabljajo za interne obračune, ko paktirajo z novo ministrico zgolj zato, da bi čim bolj onemogočili in očrnili tiste sodelavce, ki jim hodijo v zelje oziroma jih ne prenašajo.

Čisto drugače se godi tistim uradnikom, ki dejansko želijo delati, torej izmenjavati stališča, graditi dialog, ponujati ideje v kritično premlevanje. Z ministrico ni šale. V zatohli tranzicijski politični kulturi, v kateri je dozorela, se je naučila, da je politika enoumno pajdašenje in vojna napoved drugače mislečim. Sredstev ne izbira. Ko mora ministrica odgovarjati na poslansko vprašanje o domnevnem mobingu, se naslednje jutro na kolegiju najprej znese nad vodji direktoratov, češ da ve, da so informacije lahko ušle le od uslužbencev. Naloži jim bolj učinkovito discipliniranje podrejenih. Medtem ima vedno več dela uslužbenec, ki je znotraj ministrstva pooblaščen za zaznavanje mobinga, na katerega se sodelavci obračajo po nasvete, spodbudo in oporo. Vedno pogosteje se dogaja, da ga kdo prosi, ali se lahko sestaneta v lokalu, čim bolj oddaljenem od ministrstva, saj ne želi biti opažen, ko vstopa ali zapušča njegovo pisarno. Posluša jih, ko pripovedujejo, kako zaradi pritiska na delovnem mestu iščejo zdravstveno pomoč in kako so veseli, da lahko pri svojem specialistu vedno računajo na razumevajoče predpisan bolniški stalež.

Kot davkoplačevalce se nas tako dogajanje še kako tiče. Kaj si sploh lahko obetamo od državnega organa, na katerem vladajo opisane razmere in vzdušje? Katero od nalog, za katere je pristojen, naj bi organ v takih razmerah uresničil in kako naj bi izpolnjeval svoje javno poslanstvo kreiranja politik, ki bodo izboljšale skupno življenje? Kaj lahko pričakujemo od organa, kjer se uslužbenci zavestno odločajo za inercijo in samocenzuro, ker je to edini način, kako ne vznemirjati zmaja? Česa naj se nadejamo od ministrstva, kjer se izpolnjujejo zgolj minimalne delovne obveznosti, ker uslužbenci ne želijo biti izpostavljeni evalvacijam česar koli bolj tveganega? Kaj lahko pričakujemo od urada, kjer zaposleni z olajšanjem ter karseda pogosto izkoriščajo bolniški dopust? Kaj sploh lahko da od sebe institucija, kjer ima večina zaposlenih za vrhunec delovnega leta čas kolektivnega dopusta in epidemije gripe?

Od državnega organa, kjer uradniki na smrt sovražijo svoje delo, tudi in predvsem zaradi nemogočih nadrejenih, seveda ne moremo pričakovati ničesar. V nespodbudnem delovnem okolju, kjer je kritika nezaželena in sankcionirana, dobre ideje živijo kvečjemu pod mizo. Pa četudi so zaposleni k delu zavezani s stotinami pogodb, etičnih zavez in standardov. Zakon o delovnih razmerjih, pogodba o zaposlitvi in etični kodeks državnih uslužbencev so ničvredni papirji, ko trčijo ob prepreko nekonstruktivnega delovnega okolja, v katerem vladajo strahovladje, mentalna lenoba in človeška pokvarjenost vodstvenih kadrov. Ni mogoče pričakovati, da bi lahko ministri prihajali na plan z dobrimi rešitvami za vso državo, če ne zmorejo zdravega in stimulativnega delovnega okolja zagotoviti 200 ljudem v lastni hiši.