Brez ovinkov gre zapisati, da je gost pripravil izstopajoč dogodek tudi z Brucknerjem. Preostanek večera pa je bil bolj presenetljiv, vsaj zame: v resnici nisem vedel, da se dirigent ukvarja tudi s komponiranjem. A po slišanem (kantata De Profundis, v kateri je ob orkestru nastopil tudi Zbor sv. Nikolaja iz Litije ob članih Komornega zbora RTV Slovenija) si tega ne očitam prehudo. Rajši tvegam z napovedjo, da zgodovinska presoja ne bo umestila avtorja ob vidnejše skladatelje dirigente oziroma dirigente skladatelje. Njegova skladba, ki z besedilnim izborom meri na glasbeno upovedovanje stiske sveta, se je namreč razgrinjala kot površen kolaž gest, floskul in učinkov (med drugim s ščepcem modernističnih izvajalskih tehnikalij), torej kot razrahljano skladateljsko dejanje, ki mu manjka ravno avtorski temelj, to je estetsko premišljena izraba sredstev. Mislim, da predstavljenega skupka glasbenih klišejev in citatnosti (ki pa ni bila zares razumljena iz potujevalnih odmikov) ne zadrži na ravni kompozicijsko bistvenega niti najohlapnejše sito naše pluralne sodobnosti.

Glede Talmijeve prave vokacije ni nobenega dvoma in sedmi večer Kromatike je bil dragocen prav zaradi nje. Ob Brucknerjevi glasbi, ki se s svojo žebrajočo urejenostjo in fizično silovitostjo razpenja kot metafizični zakon, se človek globlje zave tudi »metafizike« dirigentove vloge. Veliko Brucknerjevo kolo (najprej ga je treba pognati) se pač ne sme ustaviti; dirigentov način pri tem je bil malone ves čas »bewegt«, živahen (brez poudarjeno skrivnostne zadržanosti v izhodiščih oziroma nižiščih dinamike), razmeroma nagel. V takšni živahnosti pa smo bili priča nenehnim dogodkom, agogičnim nihajem, zvočnim vzponom in nenadnim umikom, čvrsto postavljenim stopnjevanjem orkestrske masivnosti – a tudi navihano iskrečim se odbleskom v diskurzu Brucknerja muzikanta, to je izostrenim razmerjem med orkestrskimi skupinami, med katerimi je s sijajnim razponom simfonične povezovalke posebej izstopila sekcija rogov s solo hornistom na čelu. Skratka, če ansambel (v tem primeru radijski simfoniki) ponotranji skladateljev jezik in se hkrati zaveda razsežnosti formalnega organizma, razume skladatelja tudi vsakdo, ki prisluhne izvedbi (»prisluh« je bil tokrat vzorno zbran). Kroženje zvočne umetnine je vzpostavljeno.

Dirigentova zasluga za slovensko razumevanje Brucknerja je torej neizpodbitna. Recimo si torej, da je bila njegova kantata pri tem del cene.