Čez dva dni bo prenehala delovati še zadnja izmed galerij, nad katerimi je bdela Mladinska knjiga – to je Galerija Ars, ena najstarejših prodajnih galerij v Sloveniji. Kot pojasnjuje mag. Iva Premerl, direktorica Mladinske knjige Trgovine, so razlogi za zaprtje legendarne galerije izključno poslovne narave. »Galerija s svojim delovanjem že nekaj let ne pokriva več vseh svojih stroškov, kar se je še bolj zaostrilo z gospodarsko krizo in stanjem na umetnostnem trgu, kjer je ponudba umetnin bistveno večja od povpraševanja. Kupci so cenovno in pogajalsko izredno zahtevni, njihovi nakupi pa vrednostno precej nižji. Lanska prodaja je glede na leto 2011 primerjalno manjša kar za 50 odstotkov.«
Toda stroka meni, da bi bila Galerija Ars za Mladinsko knjigo lahko paradni konj, če bi ta vanj vlagala in bila nanj ponosna. V primeru, da bo likovni trg spet zaživel, na kar številke že namigujejo, pa bo ta korak za firmo pomenil le še dodatno izgubo.
»Kratkovidna poteza«
Sedanja vodja Galerije Ars Sonja Bezenšek, ki je sodelavka galerije že cela tri desetletja, je ob teh dogodkih čustveno prizadeta. »Ta galerija je zaradi kombinacije svojih programov zares edinstvena, v vseh teh letih je postala prava blagovna znamka. S tem, ko je Mladinska knjiga sprejela odločitev za ukinitev take dejavnosti, pomeni, da se bo ta težko spet postavila na noge, kar je tudi za mesto kot tako velika izguba.« V galeriji se te dni vsakodnevno vrstijo številne stranke in tudi sami slikarji, ki jim je hudo ob tej novici ter se sprašujejo, kako je lahko sploh do tega prišlo. Galerija je imela celo med tujimi turisti »redne« kupce, saj so se nekateri med ponovnimi obiski Slovenije vračali vanjo in oprezali za novostmi.
O veliki škodi zaradi zaprtja govori tudi prva vodja, Metoda Uršič, ki je Galerijo Ars pravzaprav postavila na noge. »To je kulturna sramota za Ljubljano, saj je bil Ars nekdaj center kulture v starem delu mesta. Tu se je dogajalo vse sorte, od kulturnih večerov do zabav z umetniki,« pravi. Boštjan Pirc, predsednik Društva galeristov in starinarjev Slovenije, pa to potezo ocenjuje kot kratkovidno, še zlasti glede na dogajanje na širšem umetniškem trgu, ki počasi okreva. »Mladinska knjiga, ki je nekoč bila kulturna založba, se zdaj obnaša le še podjetniško. Ko je galerija nosila zlata jajca, je bilo vse v redu, zdaj, v obdobju krize, ko ne ustvarja dovolj velikega dobička, pa jo enostavno ukinjajo. Če bi sam bil lastnik, bi v takšnem primeru pregledal obete na daljši rok, ne pa od danes na jutri.« Pirc namreč opozarja, da je galerija tek na dolge proge »in ne nekakšna 'štacuna', kjer odpreš prtljažnik in nekaj na hitro prodaš«. Zato ga žalosti, da se bo zdaj v nekaj mesecih razsulo 35 let izkušenj, specifičnih znanj ter celoten fundus avtorjev, kupcev, zbiralcev in ljubiteljev umetnosti.
Od etnografije do ilustracije
Galerija Ars se je odprla leta 1973 v prvem nadstropju papirnice Mladinske knjige Trgovine na Miklošičevi, v začetku osemdesetih let pa se je preselila na lokacijo v Stari Ljubljani, kjer je postopoma širila svojo dejavnost. Še danes je posebna zaradi izjemno raznovrstnega programa, kajti v njej je mogoče dobiti od slikarskega materiala, grafik, akvarelov, starin, ročnih izdelkov ali unikatnega oblikovanja pa do etnografije in otroške ilustracije, pri čemer je edina galerija v Ljubljani, ki se je sistematično ukvarjala s slednjim področjem. Ob začetkih je bil njen pomen še večji, saj je prva in takrat edina v Sloveniji ponujala uvožene slikarske potrebščine ter literaturo s področja umetnosti. »V sedemdesetih in osemdesetih letih so bili zlati časi, saj se je ogromno prodajalo. Komaj smo nabavili dovolj slik,« se spominja prva vodja galerije.
Danes je situacija precej drugačna, po mnenju mnogih galeristov pa za to ni kriva le finančna kriza, marveč tudi preveč površno izobraževanje otrok in mladostnikov ter v bolj potrošniško smer naravnana kultura, ki ne ceni več umetnosti. Sedanja vodja Galerije Ars pa primakne še en razlog: »Trend padanja prodaje je bil najbolj opazen, ko je bila ukinjena davčna olajšava za nakup likovnih del. Takrat se je sivi trg še bolj razbohotil, saj ljudem ni bilo več bistveno, da nakupujejo v galerijah.«
Selitev kot neprimerna rešitev
Galerije ni rešilo niti dejstvo, da je Mestna občina Ljubljana pokazala razumevanje za pomen Arsa in mu pred nekaj leti odobrila znižanje najemnine za prostore na Jurčičevem trgu. O selitvi na kakšno drugo lokacijo prav tako menda ni bilo govora. Po mnenju Sonje Bezenšek to tudi ne bi bila ravno primerna rešitev: »Galerija Ars kjerkoli drugje ne bi bila več to, kar je tukaj, v enem najlepših delov Stare Ljubljane. Doslej se je resda že selila, a zato, da se je širila in razvijala, zdaj pa bi selitev pomenila le še umiranje na obroke. Na tej lokaciji je še več drugih galerij, ki se ob neki zdravi konkurenci med sabo dopolnjujejo in tvorijo pravo galerijsko četrt.«
Bezenškova obenem razgrne, da sta letošnji januar in februar obetala boljše rezultate in s tem možen obrat trenda prodaje, vendar se je vodstvo Mladinske knjige za zaprtje odločilo na podlagi lanske slabše bilance. Res pa je, da se je galerija tudi kadrovsko vse bolj krčila in je zadnji dve leti delovala z minimumom zaposlenih.
Od prejšnjega meseca tako poteka postopek vračanja umetnin avtorjem in zasebnim lastnikom, saj je galerija delovala po principu komisijske prodaje. V teh dneh tako veliko strank hodi povpraševat, ali je nemara kakšno delo mogoče dobiti po znižani ceni. Po besedah Bezenškove nekateri lastniki raje vidijo, da se delo proda, kot da bi ga nosili nazaj, in zato ponudijo popust.
Navdušujoče število razstav
V zadnjem času se je bila galerija zaradi neugodnih razmer prisiljena naravnati nekoliko bolj tržno, kadrovska podhranjenost in manjša prostorska razpoložljivost pa sta krivi, da se je na letni ravni nekoliko znižalo tudi število razstav. Vseeno še vedno navdušuje podatek, da je v vseh teh letih galerija gostila blizu 500 razstav, na katerih so se predstavili tako rekoč vsi domači priznani avtorji.
Poleg tega je galerija vseskozi imela tudi veliko posluha za mlade, še neuveljavljene umetnike in tako mnogim med njimi predstavljala odskočno desko. »Imeli smo posebno majhno ložo, kjer smo spremljali mlade umetnike, ki so danes priznani. Ti so tako imeli možnost kaj prodati in zaslužiti še kot študentje,« o začetnem obdobju galerije pripoveduje Metoda Uršič. Sedanja vodja pa pripomni: »Zaradi slabše prodaje umetnosti v zadnjih letih so avtorji vse bolj socialno ogrožena skupina. Z zaprtjem galerije bodo izgubili pomemben prostor, kjer so se lahko promovirali in se predstavili na trgu.«
