Kajti če Italijani zares uresničijo ta peklenski načrt z begunskim centrom, je samo vprašanje dneva, kdaj bodo imigranti začeli uveljavljati evropsko politiko postopne asimilacije tujerodnih osebkov. Že naslednjo zimo bodo po kranjskogorskih strminah med svetovno smučarsko turistično elito začeli drveti črno- in rjavopolti smučarji z divjima bojnima krikoma »Alahu akbar« in »Al šabab« (»Živel kalifat« in »Smrt nevernikom«). Ob določenih urah pa se znajo ustaviti, poklekniti sredi smučišč v smeri proti Meki in žebrati molitve. Drugi pa naj vozijo slalom med njimi, ali kaj? In ob vznožju smučišč ne bo dišalo več po pristnih slovenskih dobrotah kranjski, čevapčičih in picah, ampak bo smrdelo po kebabu, kuhanih ovčjih glavah, slonjih rilcih v lastni omaki in vseh sortah karija. Tega ne bo prenašal in vzdržal niti en slovenski ali evropski turist smučar, pa najsi stokrat v kamero reče, da je za strpnost, enakopravnost in bratstvo med narodi in rasami. Adijo, smučarija, zbogom, Pokal Vitranc in poletje v Planici. Hotele bomo zaprli, vlečnice bodo zarjavele, v kazinoju bodo po ruletah kakali golobi, sledil bo eksodus tamkajšnjega lokalnega prebivalstva.

In to, kar je zgoraj zapisano, je pravzaprav bolj mil scenarij. Toda najhujše je, da se država ne zgane. Niti ene protestne note ne pošlje v Rim, kaj šele da bi zahtevala analizo čezmejnih vplivov begunskega centra, tako kot je to, sicer šele po hudih pritiskih lokalne javnosti, naredila v primeru gradnje plinskih terminalov v Žavljah in jo sramežljivo poslala v Bruselj. Niti en minister ob tej novici ni zdirjal v Kranjsko Goro potolažit obupane občane s trdno zavezo, da niti ena migrantska noga ne bo stopila na sveta tla naših smučišč. Naša država zavoljo globalnih ciljev dovoli teptanje in razvrednotenje vsega, kar je lokalnega in avtohtonega.

Zato slovenskim lokalnim skupnostim ne ostane drugega, kot da spišejo in vladi ter v Bruselj pošljejo seznam tistega, česar pod nobenim pogojem ne želijo imeti v svojem naravnem habitatu ali v njegovi bližini: »Mi, lokalci, ne dovolimo vladi, da nam v imenu globalnih ciljev vsili vetrne elektrarne, odlagališča navadnih in jedrskih odpadkov, avtoceste, termo- in hidroelektrarne, sežigalnice odpadkov, visokonapetostne stebre, ustanove za otroke s posebnimi potrebami, svinjske, kurje in goveje farme, kemične tovarne, večstanovanjske bloke, železniške tire, radarje in antene za mobilno telefonijo, begunske centre, medvede, volkove in rise, trgovske centre, golf igrišča, vojaška vadišča in skladišča, kamnolome, protipoplavne zadrževalnike in vse drugo, kar lahko moti naš mir in ovira naš nemoten gospodarski razvoj. Država mora skrbeti izključno za to, da ima vsaka lokalna skupnost elektriko, pitno vodo, plin, javni prevoz, šolo, univerzo, klinični center in cerkev ter dobro plačana delovna mesta.« Zato, lokalci vseh dežel, združite se!