Najprej k predsedniku vlade. Spisek podjetij, ki jih je ministrstvo za finance uvrstilo med strateška (beri: niso naprodaj) in pomembna (v njih bo država obdržala najmanj 25 odstotkov delnic), razkriva, da se je pri privatizaciji odločilo stopiti na zavoro. Gre za nekakšen ideološki obrat od Uroša Čuferja proti Agenciji za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) iz časov, ko je v njej kraljeval Marko Golob. To ni niti najmanj presenetljivo. Že v lanski volilni kampanji je SMC operirala s pojmom nadzorovane privatizacije, na katerega je premier po prvem srečanju z Angelo Merkel za nekaj časa pozabil. Zdaj se zdi, da bo vlada poskrbela zgolj za dokončanje prodaj podjetij z zloglasnega »seznama 15«, misel na preostala pa zatrla v kali. Edina izjema so pred javnostjo skriti postopki, ki jih vodi slaba banka – teren, ki ga zdaj obvladuje finančni minister Dušan Mramor.

Cerarjeva računica je jasna. Serija prodaj v zadnjih dveh letih je že pustila odtis na javnem mnenju. Še kot posebej travmatičen bi se lahko v prihodnosti izkazal naskok hrvaških živilskih podjetij na slovensko prehrambno industrijo. Tudi domači tajkunsko-bančni baloni kot krivci za vse težave počasi uhajajo iz zgodovinskega spomina. Če bo Cerar odgovornost za prodaje s »seznama 15« , na katerem je tudi Telekom, še skušal preložiti na prejšnjo sestavo državnega zbora, ki jim je (tudi z glasovi poslancev SD) prižgala zeleno luč, pa postaja odkrito zagovarjanje »umika države iz gospodarstva« v luči možnih zgodb o odpuščanjih ali odpovedih pogodb z dobavitelji vsaj za nekaj časa (spet) politično (pre)tvegano početje. Sploh ob dejstvu, da se je Cerar očitno že začel zavedati tudi lastne politične minljivosti. Za to ima več kot dovolj razlogov: od težav v koaliciji do zdaj še tihih razmišljanj samooklicanih botrov domač(ijsk)e levice o iskanju novega »povezovalca«. Morda je tudi zato SMC v državnem gospodarstvu, še posebno v energetiki, že začela plesti lastna klientelna omrežja. Del teh še vedno ostaja enigma, kar ne nazadnje kaže primer Petrola. Četudi gre za podjetje, ki ga je Cerarjeva vlada opredelila kot strateško, še vedno ni natančno jasno, zakaj so se poslanci SMC pred časom vzdržali glasovanja o zakonski varovalki, ki bi onemogočila njegov sovražni prevzem.

A Cerarjev načrt, četudi na kratek rok logičen, ima najmanj eno luknjo. Premier bi se namreč moral zavedati, da je načrtovanje upravljanja državnega premoženja del precej širše zgodbe. Tiste o naraščajoči šibkosti Slovenije kot države, v kateri politično benigne vlade ne znajo ali ne zmorejo določiti njenih strateških interesov na vseh področjih: gospodarstvu, zunanji politiki… Države, v kateri z veliko hitrostjo raste nezaupanje državljanov v njene ključne podsisteme: politiko, pravosodje in zdravstvo. Če bo Cerar v prihodnjih mesecih pozornost namenjal zgolj ukvarjanju z državnim premoženjem, se mu lahko hitro zgodi, da bo izgubil – državo.