Je to dogodek iz Sirije, Čečenije, Ruande, Poljske ali Iraka? Danes, včeraj, pred petindvajsetimi, sedemdesetimi ali stotimi leti? Obletnica armenskega genocida, holokavsta, Vietnama ali včerajšnje novinarsko poročilo iz Somalije? Mehanizem vojne je tako podoben, pa naj gre za Armenijo, Auschwitz ali Srebrenico, da je pravilen vsak odgovor. A ta zgodba se je zgodila čisto blizu nas, v hrvaški Istri, leta 1992. Šlo je za prisilno deportacijo Bošnjakov, Srbov in Romov v Bosno in Hercegovino, ki so jih tam v večini takoj pobili. To nista bila ne Vukovar ne srebreniška klavnica, to je bil tak državni, birokratski, po svoji naravi čisto eichmanovski ukrep čiščenja, ki ga je hrvaška vlada, potem ko je »celovito preučila problem s humanitarno-gospodarskega in varnostnega vidika«, sprejela poleti 1992. Tako je vsaj hrvaška policija dvaindvajset let kasneje, po desetletjih, ko je sestra ubitega zahtevala odgovor, kaj se je zgodilo z njenim bratom, pojasnila tedanje dogajanje. Vlada je takrat notranjemu ministrstvu naložila, naj »vrne« v sosednje republike vse vojaške in delovne obveznike. O tem, kako, kdaj, kje, po kakšnem postopku, s kakšnimi možnostmi pritožbe, ni očitno rekla nobene. Tudi policija v nedavnem odgovoru ne. So pa povedali, da je bila »repatriacija usklajena s policijo sosednje države«; torej s hercegovsko, beri: hrvaško policijo tedanje v vojni razpadajoče BiH. Hrvaška ima čiste roke, oni so jih le zajeli, jih malo obdelali (po poti in potem v zloglasni splitski mučilnici Lora, o kateri je leta pisal le Feral Tribune) in poslali čez mejo. Tam pa seveda ne odgovarja nihče, saj veste, vojna…

Sestra ubitega ni Antigona, saj se brat ni boril ne na pravi ne na nepravi strani, bil je le slehernik, ki je imel v dokumentih napačen kraj rojstva, nepravi priimek. In ona se ne more boriti za pokop, ker je izginil brez sledu. Po triindvajsetih letih je lahko svojo zgodbo le povedala na javni tribuni, ki je te dni potekala v Poreču.

Ravnanje zveni znano, ne le iz druge vojne, ko so na tak način »repatriirali« Jude, Rome in druge, in ne le iz dogajanj zadnje jugoslovanske vojne. Spomni nas tudi na sočasno dogajanje pri nas (naključje ali pa je šlo poleg prodaje orožja še za konceptualno slovensko-hrvaško sodelovanje?), na izbris, ki je imel povsem enak cilj: naredite mi to deželo končno slovensko. Čisto slovensko. Tudi po prvi vojni smo jo čistili tujega. Šele tako bomo svetilnik sveta.

Izbris sicer ni pomenil takojšnje usmrtitve, a nedvomno vseživljenjsko agonijo. Izbris ni bil eksces ponorelih uličnih nacionalistov, sprejel ga je parlament, potrdil predsednik vlade Lojze Peterle (naš evropski poslanec), povzel naslednji predsednik vlade, zdaj pokojni Drnovšek, uresničil tedanji notranji minister Igor Bavčar (ki ne more v zapor za neki veliko manjši greh), pritrdil mu je tudi tedanji obrambni minister Janša (žrtev politike) in drugi… Sama znana imena, obrazi z naslovnic, ljudje, ki ne le da niso nikoli odgovarjali za zlo, izgubili niso niti kančka moči, nasprotno: eden, dobrodušni mund harmonikar, odloča o usodi EU, brez njega bruseljski parket sploh ne more več, druga dva, po krivem obsojena za druge reči, pa vendarle že/še oba na svobodi, aktivno v političnih in drugih vodah. Brez kančka slabe vesti, brez zrnca odgovornosti za lastno ravnanje. Nič.

Dogodek nas spomni na to, kako se zla ravnanja v izrednih razmerah preoblečejo v nujnost, v nedolžno politično, zakonodajno in birokratsko latovščino, »vrnitev v domovino«, »preklic dokumentov«, »selekcija«, »končna rešitev«, »nujni ukrep«… Kdo ve, kako so odgovorni za povojne pomore formulirali svojo odločitev, s katerimi besedami, verjetno nikoli zapisanimi, so podrejenim naložili, kaj naj naredijo? Beseda je v rokah tistih, ki imajo moč, konj, in tako vrnitev domov lahko pomeni strel v tilnik ali pot v plinsko peč.

Morda pa besede niti niso potrebne, morda se takšen trop z močjo opijanjenih ljudi brez besede strinja o »nujnem«, se sporazumeva brez besed, zgolj z namigom, s kretnjo, grimaso, s pogledi? Ki jih nato razume tudi vsa hierarhična lestvica navzdol, vse do onega, ki sune truplo v brezno? Vsi trdno prepričani, da sodelujejo v nujnem, neizbežnem, v nečem večjem utemeljenem, boljšo prihodnost prinašajočem? Ali pa zgolj druščina oblastiželjnih, brutalnih bedakov in njihovih podrepnikov? Kako je že rekel te dni na sojenju tisti 91-letni nacist, ki je pred plinsko celico ljudem pobiral imetje in se mu je na starost vendarle (bogaboječe?) oglasila vest: »Moralno sem sokriv, a sam nisem nikogar ubil.« Imel je res boljšo službo od kolegov.