Zato so šli redki, ki so po tem, ko so se v soboto zjutraj zbudili in prebrali, da je Kličko v New Yorku pred številnimi navijači – med katerimi so bili tudi Američani (Quincy Jones), zaradi česar je bilo sporadično vzklikanje »USA, USA!« malodane kot neko manjšinsko protestništvo – ubranil naslov svetovnega boksarskega prvaka proti ameriškemu izzivalcu, pogledat ves dvoboj. Če poznaš izid, kar se pa pri razvpitih tekmah iz zgodovine športa po pravilu ve, je gledanje minulih tekem vsaj v smislu navijaštva nesmiselno.
Stare tekme gledajo strokovnjaki, navijači pa ob njih kvečjemu obujamo občutke. Kajti stvari za nazaj, v smislu filma Nazaj v prihodnost, ne moreš spremeniti. Pa vendar človeka zanese tudi v tovrstno bizarnost, sem lahko ugotovil. Minuli teden je bilo namreč tudi vsakoletno obhajanje slovite nogometne tekme med sarajevskim Železničarjem in madžarskim Videotonom, v kateri se je odločalo, kdo od obeh klubov bi leta 1985 igral v finalu pokala Uefa, torej današnje lige Evropa. In? Jah, lotil sem se oni dan ogleda kompilacije izbranih trenutkov z omenjene tekme, si ogledal gole, vzdušje, zgrožen obraz Ivice Osima, ko so Madžari usodno zadeli in šli v finale, potem pa nekje pred koncem tega sentimentalnega šarjenja po arhivskem gradivu samega sebe zalotil, da mi je uspelo pozabiti, da gre za posnetek.
»Daj ga!« sem malodane vzkliknil oziroma se zdrznil na stolu. Edin Bahtić - Fičo, napadalec Sarajevčanov, se je 30 let kasneje namreč ponovno znašel v priložnosti, da Želju priigra finale. In spet mu ni uspelo.