letu 1915 M.R., založila pa Katoliška bukvarna v Ljubljani. Človeku se pocedijo sline že tudi, ko to staro, porumenelo knjigo le prebira, kaj šele, če bi imel koga, da bi mu te poceni dobrote tudi skuhal. Kdo lahko z gotovostjo trdi, da ne bi bilo primerno ponatisniti te knjige dandanes?

Seveda mi v tem zapisu ne gre za kuharske recepte, ustrezne za pomanjkanje v zoprnih kriznih razmerah, pač pa za določeno družbeno-politično recepturo, ki ni tako stara in tako časovno odmaknjena kot kuharska knjiga gospe M.R. Mirovni recept, na katerega mislim, ni nastal pred 99 leti, ko so vojaki na frontah množično umirali, pač pa na začetku petdesetih let dvajsetega stoletja v času tako imenovane hladne vojne. Seveda imam v mislih sijajno idejo miroljubne, aktivne koeksistence med državami in narodi, ki so jo pozneje poimenovali neuvrščenost. Spominjamo se državnikov, ki so jo uveljavljali. Poleg utemeljiteljev Tita, Nehruja in Naserja še Kwame Nkrumah, Sekou Toure, Ahmed Sukarno, U Nu in drugi. V situaciji hladne vojne med vzhodnim in zahodnim blokom, med Varšavskim in Atlantskim paktom, je gibanje neuvrščenih neutrudno delovalo za svetovni mir, hkrati pa še za dekolonizacijo, ki je kajpada tudi eden izmed pogojev za dobre odnose med državami in narodi.

Ko se je na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja sesul realni socializem in z njim vred tudi Varšavski pakt, se je nekako začela razkrajati tudi neuvrščenost, saj se je zdelo, da ni več nobene resne nevarnosti za svetovni mir. Toda kar kmalu se je izkazalo, da je človeštvo še vedno daleč od tega, da bi živeli v miru in slogi. Tisti, ki so bili dovolj močni, so napadali šibkejše iz različnih razlogov: ali se je kdo hotel dokopati do nafte in zemeljskega plina ali do rudnikov pomembnih surovin, ali je hotel premakniti meje v svojo korist, ali poteptati določeno zanj nesprejemljivo ideologijo, ali si je hotel zagotoviti nadzor nad določenim dogajanjem in tako naprej.

Tako je sčasoma nastal svet, v katerem živimo sedaj. To je svet različnih manipulacij, sporov, spopadov, etničnih čiščenj, svet različnih oblik terorizma – od velikodržavnega do tistega, ki ga organizirajo in izvajajo najrazličnejše ožje ali širše pollegalne ali ilegalne interesne skupine s takšnim ali drugačnim socialnopolitičnim ozadjem in z določenimi kontradiktornimi, zlasti osvajalskimi, revanšističnimi in podobnimi cilji. Dandanes skorajda nikjer ne gre za kaka progresivna revolucionarna gibanja, pač pa za destruktivne, običajno z nehumanostjo zaznamovane aktivnosti.

Kot da se človeštvo od vojn v dvajsetem stoletju ni ničesar naučilo. Vzemimo nesrečno Ukrajino, ki je najbrž eno najnevarnejših sedanjih kriznih žarišč. Težko je verjeti, da je tu mogoče najti razrešitev tiste vrste, da bi bil volk sit in koza cela. Sovjetska zveza se je sicer mirno razdružila. Štirinajst zveznih republik se je v glavnem bolj ali manj osamosvojilo, toda Ruska federacija, ki jo sestavlja 89 upravnih enot (od tega 21 republik), je še zmeraj največja država na svetu in njeno vodstvo v starodavnem Kremlju bržkone nima namena dovoliti, da bi se procesi razdruževanja nadaljevali tudi v njej sami (to je bilo jasno pokazano v primeru Čečenije).

Razen tega želi Ruska federacija ohraniti določeno mero gospodarskih, političnih in kulturnih povezav vsaj z nekaterimi nekdanjimi republikami Sovjetske zveze. Upoštevati je treba, da živi v teh republikah več milijonov Rusov. In še nekaj: razumljivo je, da Rusiji ni po volji, da se ji z zahoda in z juga približujeta EU in zlasti Nato. V primeru Ukrajine se zdi, da je vrag vzel šalo. Ta je sicer neodvisna država, toda njeno ogromno ozemlje ima pestro zgodovino – od uveljavitve Kijevske Rusije v 9. in 10. stoletju se je tu dogajalo marsikaj: spori sprtih kneževin, mongolski vdori, občasna osvajanja Poljakov in Litovcev, vse bolj pa povečevanje prisotnosti in prevladovanja Rusov, še zlasti od 18. stoletja dalje. Leta 1918 se je Ukrajina sicer osamosvojila, vendar je boljševiška rdeča vojska pregnala nemške, avstrijske in madžarske vojaške enote, ki so podpirale ukrajinska osamosvojitvena prizadevanja, in januarja 1919 je Ukrajina postala sovjetska socialistična republika – v dobrem in slabem je to bila do leta 1991. (Naj omenim še Nikito Sergejeviča Hruščova, organizatorja ukrajinskih partizanov v drugi svetovni vojni in vojaško-političnega poveljnika zmagovite obrambe Stalingrada, voditelja Sovjetske zveze po Stalinu, ki je tudi prvi začel rušiti kult osebnosti tega grozljivega diktatorja. Prav on je leta 1954 največ storil za to, da je polotok Krim postal ukrajinski.)

Sedanjo situacijo vsi, ki smo zainteresirani za svetovno dogajanje in še zlasti za svetovni mir, vsaj približno poznamo. Predvsem je nevarna. Ukrajina je tako kot vsaka na novo svobodna, neodvisna država nekako poskušala odriniti, pozabiti zgodovinske povezave, težave in obremenitve. Na različne načine so se v njenem javnem življenju izrazile tudi vsakršne antipatije do starih, osovraženih omejevanj. Prebudile so se želje po tesnih povezavah z »velikim belim in boljšim svetom«, z Evropo in Ameriko. Na kratko – odnosi do ogromne sosede, dolgotrajne »zgodovinske spremljevalke« so se čezmerno ohladili.

Po drugi strani pa Putinova Rusija ne pozablja niti na svojo veličino in moč, pa tudi ne na svoje sosede, od katerih zahteva prijateljsko koeksistenco in sodelovanje, ni pa naklonjena njihovim vojaškim in političnim povezovanjem, ki predstavljajo aktualno ali pa vsaj potencialno grožnjo udejanjanju njenih interesov. Za začetek je Rusija vnovično priključila Krim, ki je domovanje ruske vojne mornarice in jedro ruske obrambe proti jugozahodu. Še dve veliki pokrajini na jugovzhodu sta se uprli in odcepili od Ukrajine ter razglasili nekakšno lastno državnost. Ukrajina proruskih uporniških vojaških sil kajpada ne more obvladati... Kdo naj ji pri tem pomaga?

To vprašanje je težavno; v svetovno-političnem celostnem kontekstu ostaja brez odgovora. Dejansko lahko pomaga le Ukrajina sama sebi, seveda ob gospodarski, finančni in diplomatski pomoči prijateljskih držav in OZN. Poprej sem omenil neuvrščenost, ki bi jo dandanašnji svet krvavo potreboval tako na vse bolj vojskujočem se Srednjem vzhodu, kot v Afganistanu, na nekaterih področjih Afrike, še posebej pa ob zahodni in južni meji Rusije. Pot ukrajinskega predsednika v Washington in prošnja za angažirano vojaško podporo ZDA je seveda povsem nerealna. Konfrontacije velikih sil si prav gotovo ne želimo, ker bi lahko pomenila nevarno bližanje tretje svetovne vojne, do katere ne sme priti. Upajmo, da se tudi vse atomsko oborožene države zavedajo, da je planet že tako dovolj ogrožen in prizadet...

Ne morem, da ne bi na koncu zapisal še nekaj stavkov o voditelju Jugoslavije, maršalu Titu. Mogoče bi morali ukrajinski politiki preštudirati njegov življenjepis. Dedijer, Pirjevec in drugi so napisali knjige, ob katerih pozorni bralec kmalu spozna, da se je ta utemeljitelj neuvrščenosti in samoupravne socialistične demokracije v vsej svoji dolgi politični karieri – od mladega komunističnega funkcionarja do predsednika republike – najbolj poglabljal v vprašanja odnosov svoje partije in države do Rusije oziroma Sovjetske zveze. Njegova politična genialnost je prišla prav tu najbolj do izraza. S svojimi političnimi zamislimi in ukrepi, ki so bili filigransko natančni, nikoli prehitri ali prepozni, nikoli nazorsko zgrešeni, je reševal tudi najbolj težavne in nevarne konfliktne situacije. Vztrajal je pri socialistični naravnanosti, pri internacionalistični drži, ki pa ni bila sovjetistična, z neuvrščenostjo je krmaril skrajno previdno med Scilo Zahoda in Karibdo Vzhoda.

Ukrajina je sedaj že v hudo težavnih okoliščinah, vendar je mogoče le še vedno čas, da se zave svoje odgovornosti do ljudi, do svojih državljanov in nasploh do vseh tistih, ki bi lahko bili prizadeti od morebitnih še hujših posledic neodgovorne politike. Putinova Rusija ni niti približno v tolikšni stiski, toda tudi ona je, prav zato ker je močnejša, še odgovornejša za svetovni mir.

Ena od neogibnih nevšečnih realnosti tega sveta je seveda določena značilna miselnost velikih sil, miselnost večvrednosti, dominacije, premoči. Zdi se, da bo pri tem tudi ostalo, navkljub vsem lepim željam o enakopravnosti, neodvisnosti, enakovrednosti. Žal.

Vlado Sruk