Ker so ležišča torej večino dni v letu prazna, denarja pa na vinogradniških kmetijah nikoli ni preveč, se pravzaprav lahko samo čudimo, da se turizma v zidanicah niso lotili že prej. Toda šest let od prvih poskusov trženja zidanic zelo težko rečemo, da sta se njihovim lastnikom začela cediti med in mleko. Daleč od tega. Od približno 17.000 zidanic jih je turistom na voljo manj kot pol odstotka. Lastnikov, ki bi želeli pod streho svoje zidanice pripeljati goste z novci, je sicer dosti več, vendar njihove želje prevečkrat trčijo ob birokratske ovire, zaradi česar se takim željam velikokrat odpovedo.
Problem predstavljajo črne gradnje
Da bi se teh strahov le nekako znebili, so v posameznih občinah posavske vinorodne dežele priredili več okroglih miz, na katerih so povabljenim »zidaničarjem« skušali na razumljiv način prikazati, kako premagati ovire. Zadnje takšno srečanje lastnikov zidanic (zbralo se jih je okoli 25) s predstavniki upravne enote in prostorskimi načrtovalci je bilo pred dnevi v Sevnici. Kot je pokazala živahna razprava, je med tistimi, ki bi se radi oprijeli te dodatne dejavnosti na kmetijah, veliko upravičenega strahu pred zahtevnimi in dolgotrajnimi postopki, visokimi stroški in celo kaznimi. Precej tamkajšnjih zidanic je namreč zgrajenih na črno ali pa z odobrenim gradbenim načrtom nimajo veliko skupnega, saj so graditelji zidove v veliko primerih navzven korajžno premikali na vse štiri strani.
Stroški zlasti za manjše kmetije res niso nizki, saj samo za pridobitev gradbenega in uporabnega dovoljenja po besedah Marjetke Lipec s sevniške upravne enote znašajo do 800 evrov, ki jim je treba prišteti še strošek izdelave projekta izvedenih del, ki ga je treba plačati posameznim projektivnim birojem. Največjo bojazen so navzoči pokazali zaradi postopkov legalizacije črnih gradenj, ki predstavljajo zgodbo zase. Kot črna gradnja namreč štejejo vse zidanice, ki so bile brez ustrezne dokumentacije zgrajene po letu 1967, lastnikom pa med postopkom legalizacije grozi tudi plačilo kazni za uzurpacijo prostora v višini do 1000 evrov.
Spremembo zakonodaje pričakujejo že jeseni
Matjaž Pavlin, direktor novomeškega Kompasa, idejni oče projekta Turizem v zidanicah ter predstavnik konzorcija »zidaničarjev«, je povedal, da so v smislu lažjega premagovanja administrativnih ovir gospodarskemu ministru Zdravku Počivalšku naslovili pobudo za olajšanje pridobivanja uporabnih dovoljenj. »Seveda ne vsepovprek, temveč le za tiste znotraj 10-odstotne prekoračitve dovoljenih dimenzij. Predlagali smo tudi, da naj bi se mejno leto 1967 premaknilo na leto 1991 in da bi moral biti postopek za pridobitev uporabnega dovoljenja enak kot za stanovanjski in ne kot za gospodarski objekt, kot velja zdaj. Upamo, da bo do spremembe zakona prišlo že jeseni,« je bil optimističen Pavlin.
Bojazen pred preveč zahtevnimi in dragimi postopki za pridobivanje uporabnih dovoljenj je glavni razlog, da v sevniški občini, ki se ponaša s številnimi vinorodnimi griči okoli Malkovca, Krmelja, Šentjanža ter na levem bregu Save, premorejo vsega tri turistične zidanice. Ledino sta orala zakonca Bruno Bregar in Milena Šeško Bregar, ki sta si zidanico z bivalnim prostorom za goste omislila v Kamenškem blizu Krmelja in takole opisujeta svojo izkušnjo: »Ker sva bila prva in dolgo edina v občini, sva imela kar veliko začetnih težav. Kakšno leto dni so trajali postopki za pridobitev uporabnega dovoljenja. Danes, po petih letih, lahko rečeva, da turizem v zidanicah gotovo predstavlja prihodnost na dolenjskih gričih, kjer jih žal veliko sameva ravno na račun birokracije in visokih stroškov. Saj vendar ni nikomur cilj, da bi zidanice spremenili v nekakšne motele. Tujce bomo pritegnili samo z izvirnimi zidanicami.«
Gostje iz Kanade, Tajske, Francije...
Bregarjeva imata v zidanici šest ležišč, kar je največ, kolikor dovoljujejo predpisi. Tuji gostje so prišli iz Kanade, Belgije, Tajske in Francije. Zelo prijazna in gostoljubna Milena ima z njimi dobre izkušnje. Ostanejo od enega do šest dni, kar je vsekakor premalo. »Za kakšno položnico plačati ali za pokritje dela stroškov vzdrževanja vinograda že priteče denarja, živeti pa se od te dejavnosti ne da. Toda če še tega ne bo, bo čez kakšno desetletje ali dve te prelepe vinogradniške griče preraščalo grmovje,« pove Milena, ki razmah turizma v zidanicah vidi v povezavi med bližnjimi ponudniki, sicer zaradi omejenega števila ležišč ne bo mogoče ustreči večjim skupinam.
Še dve zadevi motita Bregarjeva. Prva je ta, da, kot pravita, zaradi težko razumljivih predpisov ob cesto ne smeta postaviti kažipotnih napisov, brez katerih je njuno zidanico zelo težko najti, drugo pa predstavljajo inšpekcijski organi. V dobrih štirih letih so ju obiskali že petkrat.