Država bo v NLB obdržala 25 odstotkov delnic, čeprav evropska komisija zahteva prodajo banke. Levji delež dividend naj bi državi prinašala energetika, ki jo bodo še nekaj let bremenile rekordno nizke cene električne energije in investicija v šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6). Slovenske železnice (SŽ) so po novem strateška naložba države, čeprav vladna strategija upravljanja državnega premoženja predvideva, da bi vanje lahko vstopil tuj partner.
To je le nekaj nelogičnosti iz predloga klasifikacije državnih naložb, ki so ga kot dopolnilo prej omenjeni strategiji pripravili na ministrstvu za finance. »Vse skupaj je obrnjeno na glavo. Gre za delanje znanosti iz nečesa, kar to ni,« je predlog klasifikacije naložb včeraj komentiral nekdanji minister za finance in razvoj Mitja Gaspari. V njem vidi veliko podobnosti s strategijo upravljanja, ki jo je leta 2011 objavila zdaj že nekdanja Agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN).
Če odštejemo družbe, ki jih je država že prodala (Aerodrom Ljubljana, Helios) oziroma jih še prodaja (Telekom Slovenije, NKBM, Adria Airways…), je edina pomembnejša razlika med klasifikacijo ministrstva za finance, ki ga vodi Dušan Mramor, in zdaj že pozabljeno strategijo AUKN zgolj status Hita in Zavarovalnice Triglav. V prvem je agencija videla strateško naložbo, ministrstvo za finance pa ga je pripravljeno prodati. Pri Triglavu je ravno obratno: medtem ko je želela AUKN v naši največji zavarovalnici obdržati le kontrolni delež, je ta v najnovejšem predlogu opredeljena kot strateška naložba, v kateri bo država ostala večinska lastnica. Dokumenta iz let 2011 in 2015 se močno razlikujeta od prve strategije upravljanja državnih naložb, ki jo je lani spomladi pripravilo ministrstvo za finance pod vodstvom Uroša Čuferja. Ta je namreč predvidela tudi prodajo Darsa, Petrola in Pošte Slovenije.
Gaspari: Zakaj ohraniti četrtino hranilnice NLB?
Kaj so najbolj moteči poudarki najnovejše klasifikacije, ki naložbe razvršča na tri skupine: strateške (v njih bo država ohranila večinski delež), pomembne (z najmanj 25-odstotnim državnim lastništvom) in portfeljske, torej tiste, ki so naprodaj? Za Gasparija je to odločitev, da bo država ostala četrtinska lastnica NLB. »Glede na vsebino zahteve evropske komisije o privatizaciji je neracionalno vztrajati pri 25 odstotkih, ki v upravljalskem smislu ne pomenijo nič, v finančnem pa čisto izgubo. V programu prestrukturiranja je zapisano, da mora NLB postati hranilnica, zato bo ta delež že čez čas vreden bistveno manj od njegove nominalne vrednosti,« je dejal Gaspari. Opozoril je tudi na neskladja med kriteriji, postavljenimi v strategiji, in poznejšo klasifikacijo naložb. »Glede na kriterije bi moral biti Telekom, ki je opredeljen kot portfeljska naložba, v resnici pomembna naložba. Pri Petrolu pa bi moralo biti ravno obratno, saj gre – če odštejemo skladišča naftnih derivatov – dejansko za trgovsko podjetje,« je dodal Gaspari.
Podoben pomislek glede tega, kaj je strateško, ima tudi Sašo Polanec z ljubljanske ekonomske fakultete. »Sam Zavarovalnice Triglav ne vidim kot naložbe, ki bi jo morala država imeti za strateško. Zavarovalništva nihče ne more odnesti iz države, ker je izrazito lokalna dejavnost. Zame je recimo precej bolj strateškega pomena Gorenje, ki je izpostavljeno globalni konkurenci, a je v klasifikaciji opredeljeno zgolj kot pomembna naložba,« je pojasnil Polanec. Po njegovem je »strateških naložb v klasifikaciji nasploh preveč«. Gre za odziv politike na tretji privatizacijski val, ki je samo v zadnjih mesecih nove lastnike prinesel Pivovarni Laško, Radenski, Žitu…? »Prej bi rekel, da je imela politika to v načrtu že ves čas,« odgovarja Polanec: »Pozabljamo, da so lahko strateškega pomena za državo tudi podjetja v zasebni lasti. Eno takšnih je Akrapovič, ki je po moji oceni že strateško pomembno podjetje, saj ima že več kot petsto zaposlenih in velik vpliv na regijo.«
Veliki načrti z energetiko, a zlati časi so mimo
Največ duhov so včeraj razburili načrti države z energetiko. Družbe iz te dejavnosti so namreč v klasifikaciji predvidene kot ključne polnilke proračuna z dividendami. Že leta 2020 naj bi državi po prestrukturiranju prinašale kar dve tretjini od načrtovanih skoraj 800 milijonov evrov dividend, skupaj torej več kot pol milijarde evrov na leto. Sogovorniki so bili včeraj enotni, da gre za napovedi – v gradivu označene kot »preliminarne« in namenjene razpravi – brez realnih temeljev. Slovenska energetika namreč že več let ni kokoš, ki nosi zlata jajca, ampak vedno bolj postaja cokla države. Nekdanji paradni konj Holding Slovenske elektrarne (HSE) je zaradi 1,43 milijarde evrov vredne investicije v TEŠ 6 in večletnega obdobja nizkih cen električne energije v finančnih težavah, ki jih želi reševati z izdajo za tristo milijonov evrov obveznic. Petrol, Gen Energija in Eles so na lanskih skupščinah kljub temu, da so jim delničarji na čelu z državo pobrali domala ves bilančni dobiček, izplačali »le« za 37 milijonov evrov dividend.
»Energetska podjetja so na meji, ko bi lahko povečevanje dividend ogrozilo njihovo nadaljnje poslovanje. Jemlje se vse razen rezerv. Država bi lahko v celotni energetiki nabrala za okrog dvesto milijonov evrov dividend, a polovica tega odpade na HSE, ki mora ta denar namenjati za vračila posojil in pokrivanje izgub v TEŠ 6. Ostane ji torej do sto milijonov evrov na leto in to je maksimum slovenske energetike,« je ocenil predsednik uprave Gen-I Robert Golob. Po oceni direktorja Elesa Aleksandra Mervarja bo ta znesek po letu 2015 še za 20 milijonov evrov nižji, torej le okrog 80 milijonov evrov. »Glavnina teh izplačil odpade na Eles, elektrodistributerje in Gen Energijo. Že takšno izplačilo ne bo imelo celotnega pokritja v letnem neto denarnem toku, zato bo nujno dodatno zadolževanje. Vse, kar bo več od tega, lahko oteži likvidnostni položaj posameznih energetskih družb,« meni Mervar. »Zaradi subvencioniranja obnovljivih virov je veliko električne energije po Evropi na voljo brezplačno. V Švici razmišljajo celo o subvencioniranju hidroelektrarn,« pa je dejal direktor Gen Energije Martin Novšak.
Ko se sindikati razburijo, SŽ postanejo strateške
Opaziti je mogoče tudi, da se je statusni položaj nekaterih državnih družb na poti od strategije upravljanja, ki smo jo v Dnevniku razkrili v začetku marca, do klasifikacije naložb spremenil. Strategija tako pri SŽ »ni izključila možnosti vstopa novih družbenikov bodisi v krovno družbo bodisi v podporne dejavnosti odvisnih družb«. To določilo je močno razburilo železničarske sindikate, ki so prejšnji mesec zahtevali, da morajo SŽ »kot celota ostati v strateški državni lasti«. To se bo očitno tudi zgodilo. SŽ so namreč v klasifikaciji zdaj opredeljene kot strateška naložba. Morda je to povezano tudi z dejstvom, da je prvo različico strategije upravljanja državnih naložb po naročilu ministrstva recenziral Jože Damijan z ljubljanske ekonomske fakultete, ki občasno pogodbeno sodeluje tudi s SŽ. Na ministrstvu so nam pojasnili, da »Damijan pri oblikovanju končnega predloga za vlado ni sodeloval« in da so z recenzijo, za katero so mu plačali 8000 evrov bruto, »želeli dobiti le mnenje strokovnjaka glede same strukture dokumenta«.
Nasprotna zgodba pa je Družba za razvoj infrastrukture (DRI). Ta je bila v strategiji uvrščena med naložbe, s katerimi država poleg gospodarskih dosega tudi razvojne in druge cilje. V klasifikaciji je zdaj določena »le« še kot pomembna naložba, kar pomeni, da je država v njej pripravljena lastniški delež znižati na zgolj četrtino. DRI je sicer tako imenovano hišno državno inženirsko podjetje, pogoj za takšen status pa je tudi stoodstotno državno lastništvo.
