Na žalost je bil Green zaradi bolezni odsoten; nekajurno procesijo je ognjevito vodil njegov pomočnik. V spremstvu živega benda je s pridigo razvnemal zbrane vernike. S ploskanjem, petjem, gestami in celim telesom so vročično sledili ritmu soul blues gospela. Pokorne vernice in verniki so vstajali, se vrteli na mestu, plesali po cerkvi, stopali v stik z bogom in dobesedno padali v ekstazo. Gospa srednjih let je izgubila tla pod nogami in kot ploh treščila z glavo ob klop. Ob njej so bile takoj druge vernice, ki so hitele blažiti podplutbo s hladnimi obkladki in dramiti na pol zavestno prijateljico. Bend je igral naprej. Temnopolto dekle v mini krilu je trans odnesel pred oder. Starejša gospa je njene vitke noge zakrila z belo plahto in sledila ekstatični mladenki, ki se je zamaknjeno vrtela v krogu in gledala skozi strop proti nebesom. Ko je bend odigral dolgo skladbo in je za hip nastala popolna tišina, bi se dekle skoraj zgrudilo na tla, če je njena varuhinja ne bi ujela in jo kot ranjenko odnesla do sedeža. Nepozabni (turistični) obisk je bil eden redkih trenutkov, ko mi ni bilo težko razumeti, zakaj ljudje verjamejo v boga. V živo in zavestno sem se soočil s spiritualno, magično in katarzično močjo glasbe.
O podobnem razsvetljenju, polnem spoštovanja in začudenja, je v torek zvečer pripovedoval Shanir Blumenkranz v Klubu CD, kjer je s skupino Abraxas zavzeto odigral skladbe z izzivalne aktualne plošče Psychomagia, ki jih je posebej za ta newyorški kvartet spisal John Zorn. Na svojem glasbenem potovanju po Maroku ni le kupil basovske lutnje gimbri, s katero je oddelal večji del ljubljanskega nastopa, ampak se je soočil z glasbenim ritualom ljudstva Gnawa, ki z glasbo zdravi bolne ljudi. Ta izkušnja in dognanje, da glasbe, ki se po svetu igrajo v zdravilne namene, temeljijo na dolgih repeticijah in hrupu, je temeljni izvedbeni element Abraxas, ki so z osupljivo discipliniranostjo in intenzivnostjo stopnjevali in kuhali gromko glasbo. Morda je bila celo za kanec pretiha in ni segla po katarzičnem epilogu.
Dan pozneje se je tej točki bolj približala zasedba Wovenhand v Kinu Šiška. Na čelu s karizmatičnim kitaristom in pevcem, vodjo skupine in avtorjem glasbe Davidom Eugenom Edwardsom je spet uprizorila koncert, ki ga bo težko pozabiti. Biblična rock godba se je glasno razlivala in treskala po Katedrali. Z vso težo je prikovala obnemelo zvesto poslušalstvo, ki bi bilo pripravljeno ure in ure sodelovati v tej seansi. V razdelane glasbene pejzaže apokaliptičnih tonov so se kot žarki upanja vrivali folkovski elementi. Kristjan Edwards se je spet spokoril in samo s pomočjo glasbe spregovoril s svojim bogom. Po koncertu je kolega ugotavljal, da smo vsi zelo pomirjeni. Res smo bili.