Kaja Tokuhisa, lastnica pogrešane vrabčevke: Ljudje se stežka poistovetijo s tem, da je pogrešan vrabec

Zgodba ni pravzaprav nič posebnega. Pred letom dni sem na mestnem pločniku zagledala ptičjega mladička. Mit, da se ptičev ne sme vrniti v gnezdo, ker jih bodo starši zavrnili, sicer ne drži, a to vseeno ni bilo mogoče. Ker še ni znal stati, sem vrabca vzela domov. Na internetu sem poiskala napotke, kako skrbeti zanj. Kasneje sem ga nameravala vrniti v naravo, a se je izkazalo, da ima poškodovano nogo. Obiskala sem nekaj veterinarjev, vendar mu noge nihče ni mogel popraviti. Zaradi nje ima težave z ravnotežjem pri čepenju na vejah. Po enem letu se je izkazalo, da gre za samičko, pa tudi, da sama zaradi poškodbe ne bi mogla preživeti – tudi zato, ker ni pridobila potrebnih znanj za preživetje v naravi.

Načeloma ne podpiram tega, da so ptice v ujetništvu, vendar smo ji na dvorišču uredili zamrežen prostor, kjer je lahko letala. Kmalu ugotoviš, da ta žival ni tako dolgočasna, kot si ljudje morda predstavljamo. Imela sem večino klasičnih hišnih ljubljenčkov. Vrabci imajo osebnost.

Povezala sem se z nekim ameriškim spletnim forumom, kjer je nekdo zapisal, da so vrabci še najbolj podobni gruči navihanih starejših gospa, ki pletejo in se živahno pogovarjajo. Zelo so družabni, svojeglavi in glasni. Pri takšnem ptiču je osupljivo, da te, če mu kaj ni všeč, kar nadre. Saj tudi pes ali maček prideta do tebe in razumeš, da se hočeta igrati, vendar pa je pri vrabcu osupljiv občutek, da ti dejansko nekaj razlaga.

Na youtubu obstaja posnetek, na katerem se vrabec na rami lastnice izrazito jezi, ona pa razloži, da ptič protestira, ker je hotela piti vodo iz steklenice. Moja je bolj mila in se ne krega preveč.

Niti nisem kaj dosti razmišljala o tem, koliko bi se dalo vrabca naučiti. Zasledila sem, da so jih nekateri naučili govoriti, podobno kot papige.

Mislite na sladkor? Da, to je precej noro, kako se znata dva vrabca kosati za isto vrečko sladkorja.

Rešila sem je ceste. V vsakem primeru je bila zelo komunikativna, zelo se je navezala name in seveda jaz nanjo, prijateljstvo s takim bitjem je res posebna izkušnja. Ko sem bila zdoma, je bila bolj tiha, ko pa sem se vrnila, pa je imela naenkrat izjemno veliko povedati. Vrabci imajo med 7. in 14. dnevom starosti tako imenovano kritično obdobje in če je v tistem času njihova družba samo človek, se vživijo v to, da so ljudje tudi sami – postanejo tako imenovani imprinti. Sploh jih ne zanimajo več drugi ptiči. Moja sicer ni takšna, zaveda se, da je vrabec, je zgolj krotka. Povezala sem se z dekletom iz Los Angelesa, ki ji je prav tako ušel vrabec, ki pa je bil imprint. Po štirih dneh je bil najden približno 500 metrov od domovanja. Teh primerov je po forumih sicer bistveno več.

Žal me takrat ni bilo doma, sicer bi mi jo najbrž uspelo priklicati nazaj. Našla je neko luknjo. Takšni ptiči, ki niso vajeni gledati sveta od zgoraj, se zunaj hitro izgubijo. Lahko, da je šla ven nekaj pogledat, se splašila – bala se je vsega neznanega – in se začela oddaljevati od doma. Ko je izginila, seveda nisem najbolj resno mislila, da mi bo reševalno-iskalna akcija uspela. Da je tako in tako nemogoče najti izgubljenega vrabca. A me je zelo skrbelo zanjo in sem morala poskusiti. Obesila sem nekaj plakatov po okolici. Potem sem pa našla prej omenjeni forum in ugotovila, da zadeva niti ni tako brezupna. Našla sem zgodbo o škorcu, ki so ga na podlagi podobne plakatne akcije našli štiri kilometre od doma.

To me vsi sprašujejo in zato je vse skupaj tudi tako noro. Seveda mora imeti prepoznavno lastnost. Ta moja vrabčevka, kot se reče po SSKJ, čeprav mi je vrabčica lepša beseda, ima zvito nogo, te pa so pri vrabcih redkost. Videti je, kot bi se opirala na »komolec«, posledično stoji zelo nizko. Je tudi bolj prijazna od drugih. Bolj zaupljiva je. Drugače se vede.

Ja, vendar pa so divji vrabci bolj iznajdljivi, pravzaprav predrzni. Vem, da jo je po opisu mogoče prepoznati, ker jo je neka gospa prejšnji teden že našla pri Supernovi na Rudniku. Zagledala jo je sredi ceste, kjer se ni umikala avtomobilom. Videti je, da se gospa malce bolje spozna na te stvari, ker mi je povedala tudi, da je bila vrabčica dehidrirana, imela je odprt kljunček. Vzela jo je v avto, odpeljala domov in ji dala piti. In ta gospa, ki se mi je oglasila šele, ko je videla prispevek v poročilih na Kanalu A, mi je njeno nogo zelo dobro opisala. Rekla je še, in pri tem skoraj ni mogla verjeti, kaj govori, da je bila »pač, taka, prijazna, drugačna«. Sedela ji je v dlani, nato pa jo je dala na vejo, na kateri je bolj kot čepela kot stala – kot nekakšna kokoška. Gospa si je pač mislila, da mora biti vrabec v naravi. Po enem mesecu smo bili torej zelo blizu in zdaj vemo, da se jo da najti.

Poklicala me je gospodična Lesar. Kot rečeno, sem akcijo začela z nekaj plakati, naredila sem tudi spletno stran. Iskanje pogrešanega vrabca je pač bolj težavno od iskanja izgubljenega psa ali mačka. Za njih ljudje hitreje pomislijo, da so izgubljeni kot pa za nekega vrabca. Problem je bil v tem, da fotografije noge nisem imela. In nasploh sem imela zelo slabe posnetke, čeprav sem režiserka.

Zdaj vidim, da relativno slab. Ljudje se očitno stežka poistovetijo s tem, da je pogrešan vrabec. Podobne objave o pogrešanih psih po navadi deli od nekaj sto do več tisoč ljudi. V mojem primeru je bilo nekaj malega odziva, prav tako pa precej zafrkantskih klicev, kar je razumljivo. Če ne bi imela te izkušnje, bi tudi sama najprej pomislila, da se nekdo šali. Imajo pa ljudje veliko časa. Nekdo si je ustvaril poseben poštni naslov samo zato, da mi je napisal pismo, v katerem pravi, da ve, kaj se je zgodilo z vrabcem, oziroma sprašuje, ali nisem nikdar gledala Toma in Jerryja, v nadaljevanju pa doda še, da ne razume, kako lahko ljudje zapravijo toliko časa za neko žival – pri čemer se sama sprašujem, od kje njemu čas za takšno pismo. Tema, ki me na splošno zanima, je empatija: koliko smo se pripravljeni vživeti v nekaj, kar nam je tuje, koliko smo morda pripravljeni spremeniti svoje mnenje. Vidimo, da pri preobilju novic ne zmoremo več sprejemati informacij. Gledamo, kako je še ena ladja iz Afrike potonila pred Italijo, rečemo »groza« in gremo naprej. V bistvu bi moral pogledati cel film, si vzeti uro in pol časa, da bi se morda lahko vživel v položaj druge osebe, kajti kdo si po treh prebranih vrsticah lahko predstavlja, kako je sedeti v takšnem čolnu, kako je oditi stran od domačih, nekam, kjer sploh ne veš, kako bo.

Da, zdi se, da je tako, in to je specizem oziroma »vrstizem«. Za rasizem že vemo, da ni v redu, zato naj bo naslednji na sporedu vrstizem.