Tisto vozilo je traktor in njegov voznik je res bolj molčeč in mrk tip, vendar se ne zgodi nič hudega. Prav nasprotno, možak s traktorjem odpelje žensko – predstavita se kot Ivo (Ivo Gregurević) in Mirjana (Mirjana Karanović) – na bencinsko črpalko, saj je sredi noči obtičala na cesti prav zato, ker je njenemu avtu zmanjkalo bencina. Toda film se je šele začel, torej noč le ne bo mogla miniti povsem mirno. Črpalkar pove Mirjani, da je ta Ivo, ki jo je pripeljal s traktorjem, možak, ki je bil zaprt, ker je nekoč neko žensko posilil. In se ji ponudi, da jo sam odpelje do njenega avta. Mirjana sprva pristane, toda ali ji ni Ivo raje pomagal, kot da bi jo posilil, in tako se odpelje z njim. Med vožnjo jo pod vplivom mešanih občutkov strahu in hvaležnosti resda obide slabost, s katero da Mirjana Ivu vedeti, da ve, kdo in kaj je. In je kljub temu z njim, ki potem skrije njen ključ od avta, da bi jo še naprej lahko vozil na svojem traktorju...

Opis teh prizorov je malo daljši tudi zato, da bi nakazal, kako je za ustvarjanje atmosfere, tistega, »kar je v zraku«, potreben tudi čas. Ves Kosec poteka v precej počasnem ritmu, kar pa ni toliko v nasprotju z njegovo atmosfero rahle napetosti in skrivnosti, kot ji ravno pusti, da »dobro leže« in gledalcu zleze pod kožo. Počasen ritem pa se prilega tudi času in kraju dogajanja: ponoči v nekem manjšem slavonskem kraju blizu Osijeka. In tako čas kot kraj imata v filmu svojo vlogo, kraj prav s svojo majhnostjo, ki pomeni, da se v njem vsi poznajo. Iz tega pa ne izhaja le familiarnost med krajani, marveč tudi opresivnost. Ivo je lahko delal (kosil travo in podobno) le ponoči, ker ni mogel spati, če ne bolj zato, ker je vedel, da v tem kraju nikoli ne bo prišel do kakšne ženske, niti ne do moške družbe. Zaradi posilstva je že zdavnaj odsedel v zaporu, toda v takšnem kraju je lahko samo večni obsojenec. A ne zato, ker bi bili krajani tako zlobni, ampak zato, ker imajo tako »dobre namene«. Tako se mladi črpalkar ni le ponudil Mirjani, da jo odpelje do njenega avta, ampak je potem tudi obvestil policijo, da Ivo na traktorju prevaža neko žensko. Ivo je Mirjano pripeljal do neke zapuščene tovarne, kjer si je v nekdanjih pisarnah uredil zasilno stanovanje. In najbrž je skril ključ njenega avta prav zato, da bi jo lahko povabil v to bedno stanovanje na čaj. Navsezadnje se mu že bog ve koliko časa ni primerilo, da bi kakšna ženska sprejela njegovo povabilo. In ko Mirjana, preprosta ženska, ki je še vedno videti kot paralizirana od mešanice strahu, hvaležnosti in prijaznosti, stopi v njegovo bedno stanovanje, pride ne do le čaja, ampak tudi do svojih avtomobilskih ključev.

Medtem je tisti mladi črpalkar zavil v krčmo, kjer njegov brat slavi zaroko. To je bučna in živahna scena, toda črpalkar se vanjo ne more vključiti; prav zaradi njegove zadržanosti bi skoraj prišlo do pretepa, če ne bi vmes posegel nekdo izza sosednjega omizja, pri katerem sedijo veterani iz hrvaške domovinske vojne. Ta poseg je prav osupljiv. Resda doseže, da ne pride do pretepa, toda tako je prav zaradi tega tipa, nekdanjega veterana, ki se mu obraz v hipu spremeni v posurovelo in napol blazno masko. Tip se sicer obnaša kot kašen dirigent zabave in popivanja, toda če je kdo v tem filmu vreden strahu, je to prav on. Vsekakor bolj kot nesrečni Ivo. Je morda tudi v tem vir črpalkarjeve slabe vesti? Res je, da ta izvira iz njegovega občutka krivde, ker je Iva ovadil policiji, toda pri tistem veteranskem omizju jih je kar nekaj s posttravmatskim sindromom, kot nekdo pripomni, ki ga utapljajo v pivu in žganju, po navodilu njihovega »dirigenta« morda še toliko bolj, ker so v domovinski vojni zagrešili tudi še kakšno veliko hujšo stvar, kot jo je nekoč Ivo (morda je bil kdo izmed teh veteranov tudi v tisti elitni enoti, ki je nastopila v Jurićevem prejšnjem filmu Črnci). Ivo je zaradi svoje nečedne zadeve ne le že odsedel, marveč se je zdaj raje ubil, kot da bi še najprej prenašal svojo večno obsojenost in izobčenost. Te stvari v Koscu niso tako izrecne, kvaliteta tega filma je prav v tem, da se nakazujejo in izrisujejo v njegovem počasnem ritmu, v njegovih vrzelih in tesnobnih »atmosferičnih« prizorih.